Uroš Zorman je sinoči k počitku – ne nujno spancu – legel razočaran. Za rojenega zmagovalca štejejo samo zmage, porazi s Hrvaško so kot za vsakega slovenskega športnika še posebej boleči. Kot je rekel njegov dolgoletni soigralec Vid Kavtičnik, vsi pač radi premagujemo sosede. Takšne rivale pa sploh.
V nasprotju z lanskim obračunom v Zagrebu je moral Zorman sinoči prežvečiti še dejstvo, da je Slovenija obdržala le še minimalne možnosti za nekaj velikega, uvrstitev v polfinale evropskega prvenstva.
Morda pa si je za tolažbo še enkrat prebral besede, ki jih je v popoldnevu pred tekmo delil tudi na svojem instagramu. Gotovo so ga prebrali tudi njegovi varovanci in, kdo ve, morda dobili nekaj dodatnega zagona za zadnjo tekmo z Islandijo, potem ko so jim ga pred spanjem dali že Madžari z remijem proti Švedom.
Skoki, Pogačar ... A vsako leto novi Zormani
Če je prvo rokometno pero hrvaških Sportskih novosti Dražen Pinević velik pristaš Zormana kot trenerja, je oče srbskega oziroma kar ‘vsejugoslovanskega’ rokometnega portala Balkan-Handball Žika Bogdanović očitno veliko občudovalec slovenskega rokometa. Pred dnevi je spisal hvalospev Blažu Jancu, na dan tekme Slovenija–Hrvaška pa celotnemu slovenskemu rokometu.
“Floskula, da se o okusih ne razpravlja, pade v vodo, ko gledate slovensko reprezentanco,” je začel verjetno največji zanesenjak v srbskem rokometu. Pravi motor tamkajšnjega rokometa, ki zaradi pristojnih ljudi, vodilnih na zvezi, sicer že leta teče v prostem teku. Ne more se načuditi, kako lahko Slovenija ustvari toliko odličnih rokometašev. Tudi na tem prvenstvu je v izložbo postavila nekaj novih.
“Kadarkoli s kom debatiram na temo, ‘kdo za vraga vam ustvarja te igralce, kje je ta tovarna, zakaj jo skrivate, naredite franšizo, da še mi postavimo obrat’, dobim odgovor: ‘ma, ni čisto tako, kriza je. Vse gre navzdol, denar nam odnašajo v smučarske skoke, Pogačar nam vse otroke odpelje s kolesi na Vršič’ itd. Povedal vam bom eno žalostno zgodbo z znanim koncem. Enkrat se rodi Balić, nato 14 let kasneje Cindrić. Na Stefana in Lazarja se je čakalo deset let, Minne priplava na površje, ko Nikole ni več. V Sloveniji pa mame rojevajo Zormane vsako leto,” je z občudovanjem nejevero in zavist nad slovensko rokometno šolo izrazil urednik Balkan-Handballa in Handball-Planeta.
Ista mama je rodila oba?
“Eden, drugi, peti. Ko ne more osmi, je tudi šestnajsti dovolj dober, da polovico Evrope zadrži za seboj. Koliko občutka za igro, taktične pismenosti, kaka tehnika, tehnika, tehnika. Družinske manufakture, eden, drugi, tretji. Ne moreš več ujeti, kdo je starejši in kdo mlajši. Večna zgodba: ‘Počakaj, pa to ni on, to je drugi. Ista mama je rodila oba?” je v sijajnem tekstu nadaljeval Žika Bogdanović.
“Pa greš po abecedi: od Andraža, Aljuša, Blaža, Boruta, in ko prideš do D(omna), si že sestavil reprezentanco,” je sklenil.
Zaključil je malo manj poetično, a slovensko uho je vajeno tudi udarnega rocka. “Zaključek je grob, ampak bolj smiselnega ni. Slovenci, kolegi in prijatelji, lažete.”
