Lepše poslovilne tekme si ukrajinski krožni napadalec ne bi mogel želeti. V polnem Zlatorogu je dosegel osem zadetkov, s soigralci vzel skalp Slovana in se v izjemnem vzdušju razveselil naslova državnega prvaka. »Zelo sem vesel. To je bila moja zadnja tekma v Celju in ni lepšega, kot posloviti se z naslovom prvaka. Upam, da bo Celje nadaljevalo po tej poti in da v naslednji sezoni igra odlično v ligi prvakov. Da pokaže vse, kar zna,« je v slovenskem jeziku povedal 25-letnik, ki je v Celju odigral dve sezoni.
Bil je Luzarjevo presenečenje. Rokometašu, ki ne slovi ravno kot rokometni umetnik, niti ne kot kakšen stroj za gole, je zaupal izvajanje sedemmetrovk. »Izvajal sem jih že v Grčiji. Naš trener je vedel za to, celo sezono smo se pogovarjali o tem, da bom tudi v Celju izvajal sedemmetrovke. Pred Slovanom smo se pogovarjali, da moramo z nečim presenetiti tekmece in je dobro uspelo. Dal sem vse od sebe in zelo sem vesel za to,« je razložil nekdanji član ukrajinskih ZTR, SKA Minska in Motorja Zaporožja ter pred prihodom v Celje grškega Aeroposa Edessasa.
Uspešno je izvedel vse štiri sedemmetrovke. Kot da bi bil Edi Kokšarov, v slogu katerega se je boril tudi v obrambi. Bil je tudi zadnji, ki je oblekel Edijevo št. 23 – celjski klub jo je v spomin na pokojno legendo upokojil.
In Onufrijenku veliko pomeni, da mu je pripadla ta čast: »Ko sem prišel v Celje, sem vedel, da je Edi Kokšarov, legenda kluba, nosil to številko. Res nas je vse šokirala vest o njegovi smrti, ker je bil res železni človek. Igral je tudi, ko je bil poškodovan. V veliko čast si štejem, da sem lahko bil zadnja številka 23 v Celju. Zdaj bo ta dres upokojen. In vesel sem, da sem na zadnji tekmi s to številko na hrbtu naredil, kar sem.«
