Ne Zormanov, da ne bo pomote, temveč sistem oziroma, še bolje, ideologija odločevalcev iz rokometnega vrha.
Od 18. decembra, ko je selektor Uroš Zorman razkril svoj – kasneje po sili razmer še precej spremenjeni – seznam izbrancev za misijo Euro 2026, do 16. januarja, ko bo Slovenija proti Črni gori odprla turnir, so se v zvezi z reprezentanco v javnosti vrtele besede: poškodbe, težave, odpovedi …
Pod Zormanovo streho so se jim skušali izogibati. Debatam o odsotnostih soigralcev, namreč, če se jim že ni uspelo izogibati poškodbam. "Od prvega dne smo poskušali narediti pozitivno vzdušje in odmisliti, koga ni v ekipi. Kogar ni, brez njega se mora. Če bi samo pogrevali in se spraševali, kako bi bilo, če bi bili kompletni, bi vnašali v ekipo samo negativno energijo. Za nobenim igralcem nismo jokali, tudi selektor ni nikogar nikoli omenil. Moramo se zbrati, dati svoj maksimum. Jaz verjamem v to ekipo, gremo v borbo," je poudaril Blaž Janc.
Stokrat sem že rekel
Seveda bi si vsi želeli, da bi bilo odpovedi zaradi poškodb manj, in v tej smeri bi se dalo (marsi)kaj narediti, kot je opozoril kapetan. Vse te poškodbe niso naključje. "Kot sem že stokrat rekel in ne vem, če je pravi čas, da to ponovim, ampak bom. Tekem je preveč. Igralci odpadajo kot po tekočem traku, za kar ni kriv parket ali slaba pripravljenost. Kriva je preobremenjenost igralcev. Fantje, ki igrajo v Nemčiji, so imeli tri dni proste, potem so šli na priprave, prvenstvo, ob vrnitvi v klub pa takoj dalje. Ena in ista tema, ampak očitno nas nihče ne jemlje resno oziroma nas ne upoštevajo pri pomembnih odločitvah," je bil brez dlake na jeziku zvezdnik Barcelone.
Zorman se je sicer moral soočiti tudi s kakšno odpovedjo iz drugih razlogov. Blaž Blagotinšek je po naporni jeseni v Nemčiji potreboval nekaj počitka, tudi Borut Mačkovšek, ki je nato dopust prekinili, da je prišel na pomoč po poškodbi Aleksa Vlaha, Nejc Cehte je želel prost januar posvetiti družini. Blaž Janc ni niti pomislil na to. Torej da bi si po vseh odpovedih rekel: "Pa žrtvujmo to prvenstvo, bom še jaz ostal doma."
Tu bom, dokler bom tako čutil
"Vsak ima svoje razloge, da je zraven ali pa ga ni. Če govorim zase, bom za reprezentanco igral, dokler si bom želel igrati. In zame je vsako prvenstvo, so vsake kvalifikacije pomembne. Brez tehtnega razloga zagotovo ne bi manjkal. Nisem niti pomislil na to. Kot sem rekel, selektorju bom vedno na voljo, dokler bom imel željo igrati za Slovenijo," je tudi po desetletju igranja za Slovenijo vselej vesel in ponosen, ko ji lahko pomaga.
Obžaluje pa, da poleg ni mlajšega brata Mitje, ki bi končno dočakal pravo priložnost v dresu z državnim grbom, a je tudi njemu načrte prekrižala poškodba. "Zagotovo sem si želel, da bi bil Mitja poleg, sploh zato, ker ima v Wisli za seboj odlično polovico sezone. Tako da bi bil zagotovo naš zelo pomemben član. Ampak zdravje je na prvem mestu, preprosto je moral zaradi zdravstvenih težav odpovedati nastop. Verjamem, da bo še priložnost, da zaigrava skupaj," bo do naslednjič počakal Blaž.
Nimamo kaj skrivati
Z njim in Domnom Makucem v napadu ter Borutom Mačkovškom na obrambni polovici v glavnih vlogah je (pri)šla Slovenija tudi v Skandinavijo tekmovat. Ne samo sodelovat. Zato v predtekmovanju želi in previdno pričakuje tri zmage. "Iskreno ne bežimo od odgovornosti, skupina je zelo kakovostna in izenačena, tako da lahko vsak premaga vsakogar, ampak naš cilj je preboj v glavni del. In če hočemo narediti še kaj odmevnejšega, moramo biti prvi v skupini," se zaveda Janc.
Črna gora? "Vsi vemo, da so na prvih tekmah vedno presenečenja, zato je za nas največji finale. Lepo je začeti prvenstvo z zmago. Nimamo kaj skrivati, cilj je preboj iz skupine, potem pa tekmo po tekmo dalje. Črna gora ima dobre, izkušene igralce, kot vedno bo težko odpreti prvenstvo. Pride do kakšne nervoze. Ampak imamo kar nekaj izkušenih igralcev, da bomo to čim hitreje prebili in odigrali dobro tekmo," verjame izkušeni rokometaš z Loga pri Sevnici, ki že leta igra za enega največjih klubov na svetu.
Vseeno smo Slovenija
Že zmagovalna miselnost, ki jo od leta 2019 goji v Barceloni, pred tem pa jo je dve leti tudi v Kielcah, mu ne dovoljuje, da bi se v dresu Slovenije zadovoljil zgolj z uvrstitvijo v glavni del tekmovanja. To je dal vedeti z odgovorom, da želi(jo) biti prvi v skupini, če želi(jo) upati na kaj več. Dobro se zaveda tudi, da je Slovenija v na papirju lažji polovici žreba, saj se do polfinala ne more srečati z glavnimi favoriti za kolajne Dansko, Francijo, Španijo in Nemčijo.
Čeprav mu je po drugi strani seveda jasno tudi, da je pot proti danskemu Herningu, ki bo gostil zaključne boje, čez predtekmovalne tekmice Črno goro, Švico in Ferske otoke, nato pa Švedsko, Islandijo, Madžarsko, Hrvaško, morda Nizozemsko, vse kaj drugega kot preprosta. "Vseeno smo Slovenija, ki je v zadnjih letih naredila nekaj lepih uspehov, imamo renome v svetovnem rokometu in tega se moramo zavedati. Verjamem, da smo lahko z dobro energijo dobri proti vsakemu nasprotniku," je sklenil prvi zvezdnik slovenske reprezentance.
Na kavo raje v Oslu
Ključni del priprav je s soigralci preživel v Parizu. Mestu, v katerem je leta 2017 s Slovenijo osvojil kolajno na svetovnem prvenstvu. Je soigralcem, ki tega še niso doživeli, za dodatno motivacijo povedal kakšno s tem povezano zgodbo, morda ob kavi, v kakšni (takrat) srečni kavarni? "Ne, ker imam na Pariz bolj slabe spomine. Tam so bile tudi olimpijske igre, četrtega mesta se ne spomnim najraje. Tako da smo raje ostali v hotelu. Ker tisti spomini iz 2017 so pa že stari, tako da bomo raje v Oslu spili kako kavico," je zaključil Blaž Janc, ki sta ga izgubljena polfinale z Dansko in tekma za tretje mesto olimpijskih iger s Španijo v Lillu očitno tako prizadela, da je tudi lepši del olimpijske izkušnje v Parizu potlačil med slabe spomine. Skrajni čas za ustvarjanje novih, lepih, spominov, torej!
