Čudeži se dogajajo tistim, ki verjamejo vanje, pravi francoski pregovor, ki ga lahko v celjski garderobi uporabijo kot nitko upanja za gostovanje v Franciji. Prav to, čudež, bi potrebovali, da bi dvorano Pierre de Coubertin v sredinem večeru zapustili neporaženi. Če pa v čudeže ne verjamejo, se bodo lahko tolažili le s Coubertinovim načelom – da je pomembno sodelovati, ne zmag(ov)ati.
V ta rokometni hangar so celjski trenerji od leta 2015, ko so v novi eri pariškega velikana, zaznamovani s katarskim denarjem, začeli izzivati PSG, vodili tudi na papirju boljše, bolj zveneče ekipe od letošnje pod vodstvom Klemna Luzarja.
Celjani so poskušali s takrat še najstnikom Blažem Jancem, Blažem Blagotinškom, Miho Zarabcem in Luko Žvižejem konec leta 2015; Z Jako Malusom, Igorjem Anićem, Danijem Dujšebajevim in takrat še mladoletnim Domnom Makucem leta 2017; Z Rokom Ovničkom, Brankom Vujovićem, Josipom Šarcem in Klemnom Ferlinom leto dni kasneje; ta hip eden najboljših na svetu Makuc je precej pomembnejšo vlogo odigral leta 2019, ko je imel poleg med drugimi Kristjana Horžena, Domna Novaka in Tilna Kodrina … Ko so leta 2021 poizkusili nazadnje z Maticem Grošljem v glavni vlogi, je to bil zadnji celjski nastop v izločilnih bojih najelitnejšega evropskega klubskega tekmovanja. Je pa res, da so se v 'koronasezoni' vanje uvrstili kar vsi udeleženci, tako da o kakšen posebnem podvigu Celja ne moremo govoriti.
Kot v Nantesu
Tudi v sredinem večeru (20.45) od Celjanov zmage ni za pričakovati, enajsti zaporedni poraz proti PSG-ju bi bil nekaj najbolj normalnega. V Evropi bi najbrž težko našli človeka, ki bi bil pripravljen staviti 100 evrov na zmago gostov, sploh če je gledal zadnjo evropsko tekmo Celja. Proti Aalborgu so Luzarjevi fantje pokazali pogumno in v prvem polčasu tudi odlično predstavo, pa v nadaljevanju pred domačimi gledalci kljub temu izgubili z desetimi zadetki razlike. Aplavz domačih navijačev že pred zadnjo sireno in tudi po njej pa je v resnici povedal vse o kakovostni premoči gostov, ki so krog prej pred domačimi gledalci odščipnili točko PSG-ju. Pa naj Celjani vse demantirajo in zmagajo sredi Pariza, kot so v že omenjeni sezoni 2020/21 v Nantesu, kar je do danes tudi zadnja zmaga slovenskih prvakov v ligi prvakov ...
Dolenc, Starman, Jesenko ... Prandi Steins, Karabatić
Za njimi je uspešna generalka, čeravno na gostovanju, ki se s sredinim ne more primerjati v nobenem pogledu. Andrej Dolenc, Nande Starman, Aljaž Jesenko ter Tilen Grudnik in Savo Vujović, če naštejemo najbolj izpostavljene rokometaše iz vrste Roberta Beguša, so s svojimi soigralci zelo dobri, neugodni in nepopustljivi slovenski prvoligaški rokometaši.
Elohim Prandi, Ferran Sole, Omar Yahia, Luc Steins, Sebastian Karlsson, Karl Konan, Kamil Syprzak, Luka Karabatić ter Rodrigo Corrales in Mikkel Løvkvist med vratnicama pa igralci najvišje ravni svetovnega rokometa, vajeni osvajati kolajne na velikih tekmovanjih, ki jih imajo v svoji zbirki skupaj več kot celjski rokometaši bronastih Vegovih ali Cankarjevih priznanj iz osnovne šole. Za mnoge od njih niti še ne toliko oddaljene …
No, za Celjane tudi zmaga v Škofji Loki, ki je odlično odprla novo sezono in je kljub porazu s Celjem na lestvici le točko za aktualnim slovenskim prvakom, danes ni kar nekaj samoumevnega. Tega so se gostje iz Savinjske doline več kot očitno zavedali, potem ko se teden dni prej na domačem derbiju z Gorenjem morda niso. In so ga izgubili, s tem pa podrli tisto, kar so še en teden prej naredili z glede na vse okoliščine kar malce presenetljivo zmago nad Slovanom na Kodeljevem.
S tako energijo
Na Gorenjskem so odigrali, kot se za prvake spodobi. Z izvrstnim Matevžem Mlakarjem, ki je zbral 14 obramb, Urošem Milićevićem (6 zadetkov) in (vsemi) ostalimi razpoloženimi soigralci so Begušovo četo razbili z 38:27. »Tako energijo moramo prinesti na vsako tekmo in držati to skozi celotno sezono. Za nami je res dobra tekma. Od prve minute smo tekmo dobro odprli s čvrsto obrambo, tudi napade smo korektno zaključevali. To energijo smo prenesli tudi v drugi polčas in tekmo pripeljali do zmage. Zdaj pa se gremo malo spočiti in pripraviti na tekmo v Parizu,« je povedal junak nedeljskega večera Mlakar.
Ne podpisati
Neki drugi Mlakar, kapetan Žiga, bo njemu in soigralcem znal povedati, kako je igrati v Parizu, jim dati kak koristen nasvet. Poleg je bil že na prvem gostovanju leta 2015, ko je dosegel pet zadetkov, tudi zadnjem leta 2021, ko mu je družbo iz te generacije delal še Tadej Mazej. Vmes, leta 2017, je v Coubertinu nasul kar 10 zadetkov Corralesu in legendarnemu Omeyerju, za PSG so takrat igrali tudi velikani, kot so Nikola Karabatić, Mikkel Hansen, Uwe Gensheimer, Sander Sagosen, Luc Abalo, Daniel Narcisse, Nedim Remili …
Takrat je Celje tam izgubilo za pet, kar je bil glede na imena več kot spodoben rezultat. Morda bi Klemen Luzar v sredo pred tekmo podpisal tak rezultat, če bi imel to možnost. Njegovi varovanci pa ga v svojih mislih ne smejo in kolikor jih poznamo, ga tudi ne bodo. Ker, saj veste, čudeži se dogajajo tistim, ki vanje verjamejo.
Ali Aljuš Anžič verjame v čudeže, ne vemo. Je pa iz njegovih besed jasno, da verjame v zmago in tega ga ni strah povedati naglas. “Za tekmo ni skrbi, mi bomo dali vse od sebe. Upamo, da dve točki nesemo v Celje in se veselimo dobre tekme,” je v slogu šampionov, kot so Luka Dončić, Tadej Pogačar ali Domen Prevc, dal vedeti, da so Celjani prišli po zmago. Razmišljanje in miselnost, po kateri bi se lahko zgledovali vsi slovenski športniki ...
