Ko je v petek končal s svojimi zadolžitvami v Zrečah, kjer je v štabu Uroša Zormana sodeloval na reprezentančni akciji, se Aleksander Polak ni vrnil na svoje dolgoletno delovno mesto. V svoj drugi dom, pravzaprav, saj je v klubu iz Ivančne Gorice oziroma Stične, kjer Sviš igra domače tekme, praktično vsakodnevno že od malih nog. Sprva kot otrok tamkajšnjega rokometa, kasneje igralec članske ekipe, v zadnjem desetletju pa njen trener. Ta zgodba je zdaj končana.
Zakaj (zdaj)? Pozanimali smo se iz prve roke. “Prišlo je do nestrinjanja z določeno osebo, ven so prišle stvari, ki mi niso bile všeč. Zadevo sem malo prespal in se odločil za umik,” se nam je v dnevu po uradni objavi kluba o razhodu oglasil Polak in v isti sapi dodal: “Res je šlo samo za eno osebo iz kluba, niti ne predsednik, ampak nekdo x, ki se malo preveč vtika v druge stvari. Odločil sem sem, da sem dal malo preveč temu klubu, da bi poslušal očitke, zato sem se umaknil. Predsednik tega sicer ni hotel sprejeti, na koncu pa smo zaključili, tako da nisem več v klubu.”
Nisem si predstavljal, da bo tako
Bilo je to njegovo deseto leto na čelu članske ekipe, s katero – oziroma katerimi, saj se je nabralo več generacij – je odlično delal. Ustvarjal igralce, jemal skalpe večjih klubov, dosegal uspehe, zagotavljal obstanek v ligi ... Zato si predstavljamo, da je ob (takšnem) slovesu ostal grenak priokus. “Ne preostane ti drugega, kot da se sprijazniš. Nisem si sicer predstavljal, da se bo moja zgodba s klubom končala na tak način. Želel bi si, da bi se na lepši način. Ampak ponavljam, ne posplošujem – nisem se skregal s klubom, nesoglasja sem imel samo z eno osebo in to sem povedal,” je ponovil še vedno mladi strateg, ki konkretno o imenih razumljivo ni govoril.
Na Dolenjskem je počilo v dokaj kritičnem trenutku. Konec tedna se namreč začenja liga za obstanek v ligi NLB, v katero bo Sviš po 12 osvojenih točkah v rednem delu vstopil kot predzadnjeuvrščeni. Z dvema točkama popotnice bo v Ribnici izzval Riko, ki bo v ligo za obstanek kot največje razočaranje sezone krenil s šestimi točkami, vmes je s štirimi Škofljica, ki bo v soboto gostovala pri zadnjeuvrščeni Radovljici (brez točk). Iz lige neposredno izpade zadnjeuvrščeni, predzadnjega čakajo dodatne kvalifikacije z drugouvrščenim prvobeligašem.
Ne s Slovanom ne s komerkoli
Polak svojim nekdanjim (dolgoletnim) varovancem privošči obstanek med prvoligaško druščino. Ne bo pa jih prihajal podpirati na tribuno … “Na tekme zagotovo ne bom več hodil v Ivančno. Kot sem povedal tako fantom kot svojemu nasledniku Jaki (Peterlinu), ekipi želim srečo. Da bo vse, kot mora biti. Jaz pa si bom kakšno tekmo pogledal kje drugje,” je bil odkrit Polak.
Morda v Ljubljani, na Kodeljevem oziroma v Tivoliju? S trenerske klopi ob boku Uroša Zormana? Po rokometnih kuloarjih so se namreč razširile govorice, da bi Polak lahko okrepil štab slovenskega prvaka in tako Zormanu razen v reprezentanci pomagal tudi v klubu … “Nismo imeli nobenih stikov, z nikomer. Tudi te očitke sem dobil, da naj bi se nekje pogovarjal za službo, ampak se nisem nikjer. Z nobenim klubom. Pa se niti ni govorilo samo o Slovanu, bile so tudi druge stvari, ampak jaz nisem imel stika z nikomur. Še vedno ne. Nič, nič, nič …” je na to odvrnil Zormanov analitik iz reprezentance.
Bi me zanimalo
Drugo vprašanje je, ali bi ga delo pomočnika trenerja sploh zanimalo, navsezadnje si je v Ivančni Gorici ustvaril ugledno trenersko ime za slovenske razmere, ki je ta(k) manjši klub pred leti med drugim popeljal na finalni turnir pokala Slovenije. “Če bi prišlo do take ideje, bi me zanimalo. Sodelovati z Urošem mi je bilo vedno v čast, od njega se lahko ogromno naučim. Tudi v reprezentanci zelo dobro sodelujemo. Ampak kot pravim, pogovorov na to temo ni bilo. Nič,” je prikimal, da je pripravljen zagristi tudi v tak izziv.
Ali pa v kakšnega samostojnega, četudi v domačem kraju prav tako že leta opravlja delo profesorja športne vzgoje na tamkajšnji šoli. A si zaradi tega, kot zaključi, ne zavezuje rok: “Moral bi malo preračunati, kako in kaj, ampak če bi lahko usklajeval trenersko delo s službo v šoli, bi to peljal naprej. Če ne, pa bi bilo treba preračunati, kaj se izplača. Če bi se pojavila ustrezna priložnost, ne bi imel problema, da se posvetim samo rokometu.”
