Ne bomo pretiravali, če zapišemo, da velik del Balkana danes z nastrpnostjo pričakuje prvi nastop Bosne in Hercegovine, ki se ob ob 21. uri po slovenskem času pomerila s Kanado, eno od sogostiteljic prvenstva. Zmaji, kot se jih je prijel vzdevek, so si nastop čez lužo priigrali o dodatnih kvalifikacijah, v katerih so izločili velesilo Italijo in si s tem pridobili številne simpatije.
Prvi zvezdnik reprezentance je brez dvoma Edin Džeko, ki je pred uvodno tekmo domovino ganil do solz. V sodelovanju z znano spletno stranjo "The Players Tribune" je namreč posvetil zelo čustveno pismo, ki ga je osvetil otrokom iz Bosne in Hercegovine.
"Dragi otroci. Nič ni nemogoče. Prav nič. Mi imamo srečo, da smo iz Bosne in Hercegovine. In tega vam ne rečem samo zato, ker sem človek, ki je ustvaril svoje sanje, temveč kot fantek, ki je preživel vojno in ki bi lahko doživel popolnoma drugačno usodo. Nerad govorim o življenju v času obleganja Sarajeva, a pomembno mi je, da bi dojeli, kako je bilo dejansko. Imel sem šest let, ko se je vse začelo. Spomnim se prvih siren, mama me je zagrabila in skrila sva se za omaro za čevlje. To je bil prvi dan. Nadaljevalo se je naslednja štiri leta. Nismo razumeli, kaj se pravzaprav dogaja, toda vsak dan smo bili prestrašeni. Ko več ni bilo varno, da ostanemo v naši hiši, smo se preselili v stanovanje moje babice in dedka. Bilo je majhno stanovanje, morda je imelo štirideset kvadratov, a nas je petnajst spalo na tleh. Velikokrat smo igrali monopoli, bilo j preveč nevarno, da bi šli ven, ker so bili 'snajperisti' povsod okrog nas. Ne morem vam reči, da je bilo zabavno. Nismo bili srečni, nismo uživali v igri. Poslušali smo sirene in eksplozije granat, včasih se je tako streslo, da so se figure na monopoliju prevrnile in stresle po tleh," je svoje dolgo in zelo čustveno pismo začel Edin Džeko, ki je v tistih letih najbolj želel to, da bi bil 'normalen' otrok, da bi lahko šel brez strahu na ulico in igral nogomet.
Pisal je o ukradenih trenutkih v času zatišja, ko s je srečal z drugimi otroki iz boka in brcal žogo. O pomanjkanju hrane in pitne vode. O tem, kako je kot otrok, ki ni razumel, kaj se dogaja, sanjal o nogometu, o mirnih dnevih, pa o svojih prvih nogometnih korakih in o trenutku, ko je Bosno in Hercegovino popeljal do svetovnega prvenstva.
Celotno pismo si lahko preberete na TEJ POVEZAVI.
