No, ravno eden od slednjih pa je tukaj na Madžarskem - in s pomočjo brezmejnosti komunikacijskih izmenjav hitro povsod po svetu - postal ena največjih in najbolj čustvenih zgodb. O prijateljstvu, razumevanju, pa tudi pripadnosti, ki je posebej v pričakovanju poletja na vsake štiri leta še nekoliko bolj izrazita in čustvena kot sicer.
Emocije so na takih tekmah in ob takih razpletih seveda neizbežno izjemno močne - pa naj gre za čustva junakov, enih in drugih navijačev, poraženega in zmagovalnega trenerja. Sploh slednji - Luis Enrique - ima seveda zaradi smrti hčerkice, ki ga je udarila med velikim slavjem v ligi prvakov z Barcelono leta 2015 in veliko vrnitvijo z zgodovinskima zaporednima naslovoma s PSG-jem tovrstno zgodbo brez primere.
No. Prav poseben trenutek pa tokrat ni postal eden od tistih, ki mu sledijo glavne kamere in ki ga človek pričakuje v njihovem kadru. Ko je namreč izjemni brazilski srednji branilec Gabriel kot peti izvajalec enajstmetrovke meril čez gol, prinesel Parižanom drugo zaporedno krono in skrušen obstal kot vkopan, se je zgodilo nekaj, česar nogometna zgodovina na tej ravni in v takih trenutkih praktično ne pomni.
Prizori ob dogodkih te vrste gredo običajno v tej smeri, da se zmagovalci kot obsedeni v transu poženejo v smeri svojega vratarja in nato prešerno proslavljat drug z drugim in s svojimi navijači. Medtem ko poraženci ponavadi nimajo niti toliko moči, da bi tolažili drug drugega oziroma za to potrebujejo kar nekaj časa in so le redki dovolj prisebni, da svojo pozornost in lepo besedo namenijo tistim najbolj neposrednim krivcem, ki jim je najtežje.
Precej osupljivo je bilo zato videti, ko brazilski kapetan PSG-ja Marquinhos ni niti pogledal proti soigralcem, s katerimi je nekaj minut pozneje drugič v nebo vzdignil najbolj cenjeno klubsko lovoriko v svetu športa. Kaj šele, da bi tekel z njimi proslavljat. Brez pogleda in giba kamorkoli drugam je en brazilski branilec odšel k drugemu. H Gabrielu. K najbolj tragični figuri. K najbolj užaloščenemu, poklapanemu - nasprotniku.
Ironija je v tem, da je bil tudi tokrat Gabriel eden najboljših mož na igrišču, potem ko je bil kot morda celo najboljši srednji branilec na svetu morda celo prvo ime Arsenalovega pohoda do prvega naslova angleškega prvaka po 20 letih. No, v prvem finalu po 20 letih se mu je v boju za sploh prvo evropsko krono spisalo nekaj povsem drugega - a to je pač nogomet. Kot sta nogomet in šport tudi to, kar je rojaku naredil Marquinhos.
V sekundi ga je objel, stisnil k sebi, tolažil, bodril. Ne patetično in moteče, temveč najbolj pristno in bratsko, kar je to sploh mogoče. Jasno, Brazilce po svetu veže posebna vez, še bolj pa jih poveže svetovno prvenstvo, zanje edinstveni mundial, kjer bosta oba kmalu soigralca v boju za svetovni naslov pod nebom Severne Amerike. Tudi te misli, ta čustva so bila v tem objemu - predvsem pa bratstvo, prijateljstvo, sočutje.
Kapetan PSG-ja si je vzel toliko časa, da je užaloščenega prijatelja predal še enemu rojaku - Arsenalovemu napadalcu in soimenjaku nesrečnika vseh nesrečnikov Gabrielu Martinelliju. Šele ko sta zares imela drug drugega, je njun zmagoviti tekmec odšel. A ne oddirjal v smeri slavja, temveč zelo počasi in spoštljivo v drugo smer. In tudi to lahko vidite na priloženem posnetku, ki bi posebej v tem norem svetu pehanja za slavo, častjo in denarjem, moral postati simbol nečesa boljšega in večjega.
