Tri ure predstavljajo precejšnjo spremembo, kar zadeva navade in nogometni, bolje rečeno finalni bioritem. Večjo spremembo, kot si morda mislite, če niste večkrat v življenju zašli na podobne športne, predvsem pa nogometne dogodke. Pa da ne bo pomote, premik finala lige prvakov na 18. uro je bil premišljena in v polno zadeta poteza. A zelo očitno je v Budimpešti bilo, koliko prilagajanja zahteva.
Morda tega niti niso toliko občutili navijači Arsenala, ki so s take tekme manjkali dolgih 20 let, vmes pa nekajkrat odigrali angleška finala, za katera so popoldanske ure značilne že od nekdaj. Zagotovo so veliko razliko v primerjavi z zelo podobno soboto pred letom dni občutili privrženci PSG-ja, še bolj pa to velja za nevtralne in s tem bolj redne obiskovalce tekme vseh klubskih tekem. Tri ure dan postavijo precej drugače.
Predvsem je treba priznati, da po angleškem in ameriškem vzoru v središče postavijo tekmo. Morda boste sicer rekli, da do 18. ure vendarle ostane nekaj od dneva, vendar pa morate upoštevati, da je finale lige prvakov megalomanski dogodek, po navadi ga gostijo zelo velika mesta, logistika je izjemno zapletena in po nekaj ur je potrebnih tako za pot na stadion kot za manevriranje okoli njega in vanj.
Kakšen vrček in kosilce je torej največ, kar je realno izvedljivo, ves čas je popolna osredotočenost na vrhuncu dneva, hkrati pa termin pozno popoldne omogoča tudi neprimerno bolj kontroliran in všečen zaključek dneva. Za zmagovalce, za poražence, za nevtralce. Ne bo se težko navaditi, četudi smo se tokrat morda še malce lovili in se opominjali - ter opominjali drug drugega -, da sobota teče drugače.
Ko se je dejansko začelo tisto, na čemer je bil fokus ves čas, pa se je zelo hitro postavila tekma, ki bi si jo v najlepših sanjah narisal finalni povratnik po dvajset letih - sploh v boju z lanskim finalistom, zmagovalcem in posledično evropskim prvakom. Hitrih 1:0 in zanašanje na tipično svojo igro so bile za Arsenal mokre sanje in uresničile so se dobesedno prej, kot bi moštvi uspeli odigrati prvo pravo akcijo velikega spektakla.
Temu, kar je pripeljalo do zadetka Kaia Havertza nikakor ne moremo reči tako. Njegov protinapad je nastal iz popolnega bilijardnega naključja, je pa Nemcu vsekakor treba priznati, da je presenetil vse na štadionu in najbrž tudi večino naokrog po svetu. Presenetil s tem, kako je žogo odpeljal v položaj za strel, in še bolj s tem, kako je prek glave malce preveč plašnega Safonova zaključil v tako imenovano streho mreže.
Kot rečeno, topničarji so potrebovali točno to. Pomaknili so se povsem nazaj, se disciplinirano zložili v tistih svojih nekaj kvadratnih metrov in kot harmonika pokrivali vse dostope do vrat. PSG je bil takoj videti kot ekipa, ki si tega ni želela in se je že 80 minut pred koncem počutila v težavah. Ta občutek pa se je tudi vidno stopnjeval skozi ves prvi polčas in brez ene same priložnosti za priložnost - kaj šele priložnosti kot take - tudi na odmor.
Počasi je bil to že čas za misel na to, da je s Havertzovim golom leta 2021 pred covidno praznimi tribunami stadiona v Portu presenetljivo Chelsea premagal visoko favorizirani Manchester City. A če je že veljalo, da gre za enega najmanj izpostavljenih nogometašev v zgodovini z zadetkom v dveh finalih lige prvakov, je bilo seveda še prezgodaj za resno razpredanje o dveh zmagovitih za dva naslova najboljšega na stari celini.
In po uri igre so se nastavki za zgodbe dneva, tedna in sezone res zasukali. Praktično prvič je PSG prebil londonsko šahovsko ploščo in bilo je dovolj za to, da branilcev naslova ni bilo mogoče ustaviti. Vsaj ne na dovoljen način. Prekršek nad Kvaratskhelio je bil precej očiten, pisk upravičen, enajstmetrovka čista. Ousmane Dembele pa z bele pike neusmiljen in zanesljiv za 1:1. Za izgubljeno vodstvo 1:0, tako kot ga je Arsenal izgubil 20 let poprej.
Takrat je Barcelona v štirih minutah na vstopu v zadnje četrt ure igre povsem spreobrnila rezultat in vsakemu malce starejšemu navijaču je to zagotovo šlo skozi glavo. Tokrat ni bilo tako dramatično, Arsenal je celo spremenil igro in pritisnil, a sprejemal zelo slabe odločitve pred nasprotnimi vrati. In vendarle imel tudi nekaj sreče, da ni padlo iz protinapada - sploh Kvaratskhelia je bil z vratnico zelo blizu.
Podaljšek. Zdelo se je, da se mu skušata izogniti oba nasprotnika, a jima ni uspelo in gledalci so dobili - če se izrazimo po ameriško, če smo že prvič bili v ameriškem terminu - pol ure brezplačnega nogometa. Stvari so postale napete kot struna in ni šlo brez vložkov dodatne drame - v prvem delu dodatne igre je bilo predvsem vroče, ko je Arsenal dolgo in žolčno zahteval svojo najstrožjo kazen. Neupravičeno, kot se je precej jasno izkazalo.
No, druga polovica je hitro postalo čisto čakanje enajstmetrovk in te so o naslovu evropskega prvaka odločale prvič po porazu Jana Oblaka leta 2016. Loterija, pravijo nekateri - a ta izraz je nesmisel. Zahtevajo namreč goro znanja in zbranosti. Vedno. In tudi tokrat. Kaj pomenita, so pokazali prvi trije streli. Kaj pomeni njuna odsotnost, pa povsem polomljen strel Ezeja. Za prednost PSG-ja, ki pa sta ji takoj izničila obramba Raye in zadetek Rica za skupni izid 3:3 po treh serijah.
Ki se je prelil v 4:4 po štirih in stvar odpeljal čisto do konca - tja, kjer popravnih izpitov ni več. PSG je bil prvi, ki je dosegel zadetek, po katerem bi napaka nasprotnika pomenila nepreklicni konec. In ga tudi je. Obrambni steber Gabriel, ki je toliko prispeval k naslovu angleškega prvaka, se je zlomil, streljal visoko čez vrata in topničarska srca so se strla. Pariz pa je v devetih nebesih. Spet.
