Priznati napako je ena najtežjih stvari - tako v življenju kot tudi v poslu ali športu. Ne zato, ker bi ljudje ali organizacije nujno verjeli, da imajo vedno prav, temveč zato, ker priznanje napake pomeni nekaj globljega: priznati, da so bili čas, denar, energija in vera vloženi v napačno smer. In prav ta občutek izgube pogosto vodi v še večje napake.
Tipičen primer je igralec v stavnici, ki po seriji porazov ne odneha, ampak podvaja vložke. Ne zato, ker bi bila verjetnost na njegovi strani, temveč zato, ker si obupno želi povrniti izgubljeno. Njegovo vztrajanje ni racionalno - je čustveno. In prav v tem trenutku se začne spirala, kjer slabe odločitve rojevajo še slabše.
Podobno dinamiko lahko opazujemo tudi na veliko večjih odrih. Ameriška invazija na Irak je hitro pokazala, da začetni cilji niso bili doseženi, posledice pa so postajale vse bolj destabilizirajoče. Kljub temu umik dolgo časa ni bil realna opcija. Zakaj? Ker bi pomenil priznanje, da so bile žrtve, politični kapital in milijarde dolarjev vloženi zaman. Namesto hitrega reza je sledilo podaljševanje prisotnosti - klasičen primer tako imenovanih "potopljenih stroškov", kjer pretekle investicije narekujejo prihodnje odločitve, četudi te nimajo več smisla.
Podobne vzorce najdemo tudi v tehnoloških in vojaških projektih. Razvojni programi, kot so bili nekateri evropski raketni projekti, so se nadaljevali dolgo po tem, ko je postalo jasno, da bi bilo finančno in strateško bolj smiselno začeti znova. A ustavitev, potem ko enkrat vložiš leta razvoja, nacionalni ponos in politični ugled, postane skoraj nemogoča - ne zaradi logike, temveč zaradi ega in strahu pred priznanjem napake.
Korak nazaj
In zdaj pridemo do točke, ko se lahko po dolgem uvodu dotaknemo zasuka v obratovanju pri vodstvu Paris Saint-Germaina. Po letih investiranja v zvezdniški projekt, v katerem so igrali Neymar, Lionel Messi in Kylian Mbappe, bi - finančne zmogljivosti bi mu to omogočale - bilo najlažje nadaljevati z istim modelom, iskati nove galaktične zamenjave in upati, da se bodo kockice nekako sestavile. Namesto tega so storili nekaj redkega: naredili so korak nazaj.
Z odločitvijo za mlajšo, bolj uravnoteženo in kolektivno usmerjeno ekipo so posredno priznali, da prejšnji pristop ni bil pravi. Da zvezdniški sij ni nadomestil manjkajoče strukture. In da je včasih največji znak modrosti prav to, da si pripravljen začeti znova.
PSG tako ni le spremenil smeri - pokazal je, da razume nekaj, česar mnogi ne: da je vztrajanje pri napačni ideji pogosto večja napaka kot sama prvotna odločitev.
Le Gruzijec varna naložba
Zmotno bi bilo sicer trditi, da bi njihovemu zgledu lahko sledil kdorkoli. Pravzaprav mu lahko le redki, kajti ne glede na vse, je potrebno vedeti, da je klub iz Parka princev od obdobja, ko se je zatekel k novim, drugačnim metodam, za okrepitve zmetal nekaj sto milijonov evrov. Jasno, pripeljal je številne izredno obetavne igralce, kot so Desire Doue, Bradley Barcola, Joao Neves, William Pacho, kasneje tudi Hvičo Kvaratchelijo in še mnoge druge. Govorimo o imenih, ki bi si jih lahko v tolikšnem številu privoščila le peščica klubov, a z izjemo Gruzijca vseeno nobeden od njih ni predstavljal varne naložbe oziroma alibija, če bi karkoli šlo resno narobe.
In tako je PSG pred dvema letoma pristal na najnižji točki globalne izpostavljenosti vse od katarskega prevzema lastništva pred 15 leti. Prvič po prihodu Naserja Al Kelaifija se je zdelo, da klub iz mesta luči v sezono ne vstopa z najvišjimi (evropskimi) cilji ter da imajo prednost dolgoročni cilji. Prav tako pa je prvič po res dolgem času trener dobil ustrezno avtoriteto ter svobodo pri sestavljanju začetne enajsterice.
Beg pred popolno blamažo
No, če Luis Enrique skupaj z zelo nadarjenimi, a na tisti točki še ne tako zelo zvezdniškimi fanti, ne bi zadostil niti higienskemu minimumu, odgovorni najbrž ne bi bili dolgo potrpežljivi. In pravzaprav je svež spomin na prvo sezono, v kateri je UEFA uvedla nov, ražširjen format s kar 36 ekipami, ko bi Parižani skorajda izpadli že po skupinskem - pardon, ligaškem - delu tekmovanja. V predzadnjem krogu so pred svojimi navijači proti Manchester Cityju še globoko v drugem polčasu izgubljali za dva gola in bili praktično v izgubljenem položaju, a nato po preobratu vendarle ubežali pred popolno blamažo.
Kako drugače bi danes bilo vse skupaj, če se nekaj malenkosti tistega večera ne bi odvilo tako, kot se je, si niti ne znamo predstavljati. Po vsej verjetnosti bi projekt, v katerem so le redki videli potencial, povsem zamrl, tako pa je eksplodiral v vsej svoji lepoti. Še v istem koledarskem letu je proti vsem pričakovanjem in s slabšimi kartami (ali pa vsaj z delnicami) kot v mnogih primerih pred tem, PSG prišel do lovorike, ki se mu je tako dolgo spretno in zoprno izmikala. In to z najvišjo zmago v zgodovini finalnih dejanj, ki ni pustila dvomov, da je, četudi je obstajal enoten občutek, da si Inter ni zaslužil biti na tisti stopnički, pokal z velikimi uhlji romal v prave roke.
Kot Ancelottijev Real
Trditve, da po zgodovinskem uspehu niso lebdeli med oblaki ter da so bili z nogami trdno na tleh, po novi evropski kroni nihče ne bi mogel ovreči, a bila bi venderle preveč posplošena. Tekom celotnega tekmovalnega leta je namreč v zraku visel občutek, da Parižani v domačem prvenstvu, kjer je Lens dolgo časa držal stik z njimi, ne igrajo s polno osredotočenostjo. Tudi v ligi prvakov pa so večkrat delovali, kot da ne želijo razkriti vseh kart. Na najvišjih obratih so, vsaj tako se je zaradi postopnega ogrevanja tega stroja zdelo, igrali šele takrat, ko je bilo to nujno potrebno, ob tem pa seveda več kot le nekoliko spominjali na Ancelottijev Real. Tako kot galaktiki so bili pravi takrat, ko so se tekme lomile in je bilo to najbolj potrebno, ob tem pa - glej ga zlomka, morda še ena podobnost z belim baletom - nemalokrat imeli tudi nekaj sodniške pomoči. Tisti, ki jim srca bijejo za Bayern, zagotovo nimajo dvomov, na kaj namigujemo.
Kdo jih lahko zaustavi?
A ko potegnemo črto skozi celotno dogajanje, bi res težko prišli do zaključka, da bi si naslov kdorkoli zaslužil bolj. Ter da ima kdorkoli kakovostnejši kader. In zaradi dejstva, ker tega pri klubu iz francoske prestolnice sestavljajo številni mladci, ki sploh še niso prišli v najboljša leta in imajo še ogromno manevrskega prostora za napredek, je na mestu vprašanje, kdo jih, v kolikor bodo pravi in bo vse šlo po načrtih, sploh lahko ustavi v prihodnjih letih. Odgovor, ki bi lahko pomiril navijače drugih klubov? V nogometu se pač vse odvija z velikansko hitrostjo. In tudi razmerja moči se konstantno spreminjajo.
Kakršenkoli projekt, naj bo še tako dobro začrtan, pa nikoli ne more biti zagotovilo za uspeh. Seveda se bodo Parižani v prihodnjo sezono lige prvakov podali kot prvi favoriti, kar pa ne pomeni, da ni pred španskim strokovnjakom nemalo izzivov. Že res, da je pridobil neskončno zaupanje ter da je na nek način osvobojen določenega pritiska, vendar pa je ob tem, ko njegovi varovanci pridobivajo na slavi, težko pričakovati, da bo na dolgi rok še naprej lahko vladal z železno roko ter od njih zahteval take energetske napore, kot jih je doslej. Brez ene same izjeme so v zadnjih dveh letih posemezniki, vsaj v prelomnih trenutkih, kazali pripravljenost, da individualne mejnike potisnejo na stran ter se podredijo skupnemu dobremu. Z vsakim uspehom, z vsako osvojeno trofejo pa bo takšen red najbrž težje ohranjati. Problemi, ki pač pridejo, ko pokažeš svojo veličino ter razviješ potencial igralcev.
