Poleti leta 2024 se je zgodilo nekaj, za kar je bilo ves čas kristalno jasno, da smo vzeli preveč samoumevno. Mnoge stvari v zvezi z Luko Dončićem v vseh teh letih smo, ob njegovih nepredstavljivih razsežnostih je bilo to neizbežno - a tista samoumevnost je bila najbolj izrazita. Pozneje so nas tako tisti najbolj odgovorni in poklicani kot mnogi drugi večkrat opozorili, da se v resnici ne zavedamo, kaj se je zgodilo. Da v resnici ne vemo, kaj in koga imamo. A življenje je šlo naprej, psi so lajali, celo nekaj nezadovoljstva je bilo pod črto, ker se slovenska košarkarska reprezentanca ni uvrstila na olimpijske igre v Pariz.
Luka Dončić je takrat praktično neposredno v Atene prišel igrat za Slovenijo, čeprav je nekaj dni prej s porazom in padcem z najbolj mogočnega čustvenega vrtiljaka zaključil nič več in nič manj kot veliki finale lige NBA. In čeprav je za Dallas pred tem igral povsem izčrpan, povsem izmučen, s kakšnim povojem ali obvezo na praktično vsakem od sklepov. In prišel je kljub temu, da mu je bilo bolj ali manj jasno, da proti spočiti Grčiji v Grčiji nima pravih možnosti. Ne bi si oprostil, če ne bi vsaj poskusil. Zase. Za soigralce. Za prijatelje. Za vas in za nas.
Kaj je dobil v zameno? Pustimo takšne in drugačne malenkosti - na tem mestu nas zanima predvsem to, kar je dobil dobro leto pozneje, ko nikomur v ZDA v resnici ni bilo najljubše, da se je po telesni in pripravljalni preobrazbi v novi podobi in z vso posledično pozornostjo najprej pojavil na nekih prijateljskih tekmah neke Slovenije in nato na evropskem prvenstvu v nekih Katovicah, kjer je vodstvo Los Angeles Lakersov spalo v nekem hotelu, zagotovo daleč najslabšem v njihovih milijonskih in milijardnih življenjih.
"Zelo podcenjevano," je takrat - in tega ne bomo pozabili nikoli - Dončić dopolnil novinarsko kolegico z nacionalke, ko ga je dva tedna pozneje na zaključnem delu turnirja v Rigi vprašala, kako je bilo voditi podcenjevano, celo zaničevano reprezentanco. Nikoli prej in pozneje ga nikjer in v nobenem jeziku nismo videli nastopiti na tak način in s tako odločnim dodatkom. In večkrat smo takrat poudarili, da si ta dodatek velja zapomniti. In da nas bo nekega dne preganjal.
Nekako v slogu franšize tistih plehkih grozljivk bomo zagotovo vsi vedno vedeli, kaj smo storili lansko poletje. Kako smo - eni bolj, drugi manj - obravnavali Lukovo izbrano vrsto, Lukovega selektorja, Lukovega očeta in direktorja, Lukove soigralce in prijatelje. Saj pa smo morali vedeti, da se bomo nekega dne spomnili vsega tega. In da se bomo vsaj sami pri sebi vprašali: 'Hm, kaj pa če ...'. Veste, kaj, zdaj je ta trenutek. Zdaj je trenutek, ki za 'hm, kaj pa če ...' ne bi mogel biti bolj primeren.
Ne razumite napak - Luka nam, vam, jim ni zameril. Predebelo kožo ima, preveč je dal čez. Morda bi celo koga, ki ima zares jajca, bolj spoštoval, če bi pri kritikah in namigovanjih šel do konca in če ne bi na eni strani pljuval po vsem njegovem, na drugi pa njemu vendarle ves čas po malem (ali niti ne po malem) nekam leze. Cenil bi odločitev povsem za eno ali povsem za drugo. Ker kot smo poudarili neštetokrat, oboje hkrati pač ne more iti in ne gre.
Kakorkoli, ni zameril in v resnici se ni pri njem nič spremenilo. Še več, ves čas je spraševal, kdaj lahko prvič pomaga v kvalifikacijah za naslednje veliko tekmovanje, in si vse tekme, na katerih bi vsaj teoretično lahko zaigral za Slovenijo, označil prvi dan. In še več, pri novačenju klubskega soigralca Jaxsona Hayesa je igral glavno vlogo in pri tem sodeloval celo že takrat, ko mu je bilo kristalno jasno, da se razhaja z dolgoletno partnerko, da je ločen od otrok in kaj vse bo to lahko potegnilo za seboj.
Kot rečeno, do zadnje črke vse drži, zakaj mora to poletje prvič v življenju pred slovensko reprezentanco prednost dati nečemu in nekomu drugemu. Od prve do zadnje črke in celo dodal bi še lahko, česar sploh ni omenil. Namreč poškodbo, ki bi bila sama po sebi dovolj za odpoved in za vrnitev v pogon, ko se bodo začele priprave z Lakersi. Toda nikoli ne bomo vedeli, nikoli ne boste vedeli in verjetno nikoli ne bo vedel niti on sam, kaj bi bilo, če bi bilo. Kaj pa če ...
Ni mogoče niti za samega sebe vedeti, kaj se zgodi s tistimi majhnimi kemičnimi reakcijami v glavi in v srcu, ko moraš čez sebe, ko moraš proti nasvetom, proti razumu in proti logiki. Ko se moraš v nasprotju z vsem racionalnim vreči na glavo, tako kot se je Luka leta 2024. Ne moreš vedeti. Lahko si misliš, ne moreš pa vedeti. Kaj šele, da bi bil prepričan. In pri tem ne gre zgolj za navijaško zaničevanje in medijske kritike in obdobja pred lanskim EuroBasketom in praktično vse do praga njegovega polfinala z reprezentanco, katere domet je bil realno neprimerno nižji.
Gre tudi za nekaj drugega, kar nam in vam prav tako ni zameril. Zaveda se, da je tudi to del sveta in posla in megalomanskih razsežnosti, ki jih živi. Tudi to je sprejel. A že drugič v letu dni je nekje globoko začutil, da nam in vam ni tako zelo poseben, pomemben, drugačen, kot bi morda potreboval biti. Morda smo in ste zanj vse bolj bili podobni drugim - v Srbiji, Španiji, Nemčiji, Ameriki. Še vedno bolj njegovi, a ne več brezpogojno in brezmejno in nerazumsko.
Več kot legitimno je bilo vse nerganje in kritiziranje lansko poletje. In več kot legitimno je bilo, kako smo se - eni manj, drugi bolj - ukvarjali z Lukovimi zasebnimi težavami. Je že tako, da smo očitno potrebovali natolcevanje vsega mogočega, vse mogoče govorice, vse mogoče obtožbe, vse mogoče povzemanje vseh mogočih zadev, med katerimi je bilo marsikomu v marsikaterem primeru vnaprej kristalno jasno, da gre za popolne neumnosti in izmišljotine. Luka je razumel in sprejel, bodite prepričani. Luka bolje kot kdorkoli ve, zakaj je njegova letna plača 46 milijonov.
Toda ... Nikoli ne bomo vedeli. Nikoli ne boste vedeli. Hm, kaj pa če ... Slovenija kot reprezentanca je zanj naredila vse. Slovenija kot država, Slovenija kot njeni ljudje, Slovenija kot vsi mi pa v teh dneh ne bi smela spati povsem mirno. Če pa, Slovenija, vendarle boš spala povsem mirno, zagotovo moraš o vsem tem vsaj premisliti. In če boš še vedno mislila, da bi se zagotovo odvilo enako ne glede na vse in v vsakem primeru, bo najmanj podpisani pod ta zapis zelo presenečen. Če ti bo sploh verjel.
