Včeraj smo na naši strani objavili veliki intervju z Ivom Daneuom, pogovor brez velikih ovinkov in brez potrebe po olepševanju, v katerem je legenda slovenske košarke govorila o reprezentanci, današnji košarki, Luki Dončiću in tudi o njegovi odločitvi, da tokrat Sloveniji ne bo pomagal. Da sta Daneu in Dončić imeni, ki sta že zdavnaj prerasli slovenske meje, ni treba posebej poudarjati, še manj na prostoru nekdanje Jugoslavije, kjer košarka nikoli ni bila zgolj igra na rezultat, temveč del spomina, ponosa in generacijskih zgodb. Zato ni bilo nič nenavadnega, da je intervju hitro odmeval tudi v Srbiji.
Presenečenje je prišlo šele, ko so začeli prihajati naslovi. Ne zaradi tega, koliko medijev je pogovor povzelo, temveč zaradi smeri, v katero so ga nekateri zapeljali:
"Slovenija je Luki Dončiću obrnila hrbet"
"Slovenci so mu popolnoma obrnili hrbet"
"Dončiću Slovenci zabili nož v hrbet"
"Nastal je kaos zaradi Dončićevega ne reprezentanci"
"V Sloveniji udarili po Luki Dončiću"
"Luka Dončić v velikih težavah"
In tako naprej. Če bi človek ostal samo pri naslovu, bi lahko verjel, da se je v Sloveniji čez noč zgodil upor proti največjemu zvezdniku naše košarke in da je na čelo nezadovoljnih stopil prav legendarni Ivo Daneu. Toda kdor je intervju prebral do konca, ve, da je zgodba precej drugačna. Daneu ni skrival, da ga je Dončićeva odločitev presenetila in da mu ni bila všeč. To je povedal odkrito, tako kot govori človek, ki si je v košarki prislužil pravico do svojega pogleda in ga pri osemdesetih letih nima nobene potrebe zavijati v celofan. Toda med tem, da ti neka odločitev ni všeč, in tem, da človeku obrneš hrbet, je vendarle cela košarkarska dvorana razlike.
Daneu je namreč v istem pogovoru jasno povedal, da Dončićevo odločitev spoštuje, da ima Luka pravico reči ne in da današnjega profesionalnega športa ni mogoče presojati z merili časa, v katerem je igral sam. Že tu se zgodba iz nekaterih naslovov začne podirati sama vase. Še več, Daneu je tudi velik oboževalec in občudovalec lika in dela Luke Dončića, kar poudarja ves čas. Nanj obesiti kakršnokoli kritiko ali obtoževanje, je nesmisel. To obesiti na Slovenijo in Slovence, ki Luko podpiramo v popolnosti, pa je enak nesmisel.
Ko besede prebereš do konca, dobiš povsem drugo zgodbo
Še bolj pa se podre nekaj stavkov pozneje, ko Daneu ne stopi proti Dončiću, temveč pravzaprav pred njega in zanj. Ko beseda nanese na pričakovanja slovenske javnosti, ne našteva, kaj vse bi moral Luka še dati Sloveniji, ampak opozori na nekaj, kar se v vseh razpravah okoli največjih zvezdnikov pogosto izgubi: košarka je še vedno igra petih igralcev. Tudi najboljši na svetu ima ob sebi štiri soigralce in tudi Dončić ne more biti odgovoren za vsak poraz, vsako razočaranje in vsako neizpolnjeno slovensko željo. Ko je bilo vprašanje postavljeno še bolj neposredno, ali se od Luke morda vendarle zahteva preveč, je Daneu odgovoril skoraj zaščitniško – lahko bi ga pustili nekoliko pri miru.
In ravno zato je težko iz tega pogovora sestaviti zgodbo o človeku, ki je Dončiću obrnil hrbet. Še težje, če Daneu o njem govori skoraj očetovsko, če pove, da ga ima za svojega tretjega sina, če govori o njegovem košarkarskem geniju in o tem, kaj Luka pomeni slovenskemu športu. Prav v tem je bistvo, ki ga je v lovu na velik naslov najlažje izgubiti. Daneu je kritiziral eno Dončićevo odločitev, ni pa kritiziral Dončića kot človeka, še manj mu je obrnil hrbet. To ni ista zgodba, niti približno. Seveda je naslov o tem, da so "Slovenci obrnili hrbet Dončiću", glasnejši, bolj dramatičen in za trenutek tudi bolj vabljiv.
Pri košarki, še posebej pri imenih, kot sta Ivo Daneu in Luka Dončić, bi bilo pošteno prebrati tudi tisto, kar pride za naslovom. Ker ko potegneš črto pod celoten pogovor, ostane nekaj precej bolj človeškega od zgodbe o razkolu: starejša legenda, ki ji odločitev mlajšega zvezdnika ni bila všeč, a mu zaradi tega ni nehala stati ob strani. In morda je prav to najbolj natančen opis njunega odnosa – Luka ga je z eno potezo razočaral, Daneu pa zaradi tega ni pozabil, kdo Luka zanj je.
Namesto tega ga je branil. In ga skoraj očetovsko prosil samo eno: "Naj se še naprej igra košarko." In naj bo jasno, za branost in klike in odmevnost delamo tudi mi. A nekje je meja. Ta meja je bila tokrat prestopljena. In če je kdo komu obrnil hrbet, so ga Dončiću srbski novinarki kolegi, ki si ga na trenutke lastijo, spet drugič pa ga uporabljajo takole.
Celoten intervju si lahko preberete TUKAJ