Ko je Luka Dončić rekel reprezentanci ne – vas je zabolelo?
Strinjam se. To prepuščam igralcem, čeprav priznam, da me je s to odločitvijo zelo presenetil. Je pa bilo zelo pozitivno videti, ko se je mladi Joksimović, ki je verjetno največji talent takoj za Dončićem, zaradi kolegov odločil, da bo igral za U18 in ne za U20. To je bila njegova odločitev. In takšno odločitev spoštujem tudi pri Luki. Malo me je sicer zmotila, ampak zdaj ... nimamo kaj. Tako pač je.
Brez njega je Slovenija že zdrsnila v krizo. Je lahko en človek res tako pomemben?
Moje mnenje je, da Luka izstopa. Vendar en sam igralec ne more vsega narediti sam. Na parketu moraš imeti štiri pomočnike, soigralce, in če ti niso kakovostni, potem tudi Luka sam ne more nositi krivde za neuspeh. Za uspehe ga tako ali tako vsi hvalijo. Jaz ga imam, kot da bi bil moj tretji sin. Navijam zanj in ga spoštujem. Enkrat pred leti sem mu že rekel: Luka, ti vse znaš, samo igraj se košarko.
Nekoč ste mu rekli: "Luka, ti vse znaš, samo igraj se košarko." Kaj ste mu želeli povedati?
Moja generacija – mi smo se košarko igrali. In jaz tem mladim vedno govorim: košarka ne sme biti pritisk. Z vsakim športom se moraš v bistvu igrati. Če v službi nisi zadovoljen, je bolje, da greš v takšno službo, v kateri boš zadovoljen, tudi če boš manj zaslužil. Luka pa je tako ali tako genij – saj tega ni težko ugotoviti. Jaz sem res vesel, da dosega takšne uspehe, samo Amerika je Amerika, Slovenija pa Slovenija.
Toda ali ima Luka pravico reči Sloveniji ne, ko ves narod čaka nanj?
Ima pravico. Vendar v mojih časih tega ni bilo. Jaz sem bil na primer takrat zaposlen. Na olimpijske igre sem šel brez enega treninga, ker me direktor ni pustil na priprave. Takrat smo imeli takšne težave. Ampak časi so tako drugačni, da jih težko sploh primerjamo. Luka je danes profesionalec in dajem mu pravico, da lahko svoje zasebno življenje prilagodi tekmam, ki naj bi jih po vseh kriterijih slovenskega naroda igral. Ampak to je njegova pravica in tako pač je.
Bi se vi na njegovem mestu odločili enako?
Ne vem, kaj bi naredil. Če izhajam iz sebe, sem bil tak, da sem lahko igral tudi brez treninga, vendar še enkrat: bili so drugi časi. Zdaj je to čisti profesionalizem in v primerjavi z današnjimi igralci smo bili mi amaterji. Mi smo se košarko igrali. Z določenimi igralci smo bili res prijatelji tudi zunaj igrišča. Celo na počitnice smo hodili skupaj.
Ko vas poslušam, se zdi, da ga želite predvsem zaščititi. Se od Luke zahteva preveč?
Jaz mislim, da bi ga lahko res vsi skupaj malo pustili pri miru. Sem dovolj povedal?
Brez Dončića je Slovenija izgubila že dve tekmi. Kako težka bo zdaj ta pot?
Težko bo. Zdaj smo izgubili že dve tekmi in ne vem, ali se bo Luka pozneje pridružil ali ne. Ja, vem, da se govori in da je dejal, da se ne bo, ampak nikoli se ne ve, lahko se še kaj spremeni. No, upam, da se bomo uvrstili naprej. Žal pa vidim tako: perspektiva ni sedanja članska reprezentanca, ampak reprezentanca čez dve leti.
Pravite, da prihodnost ni ta reprezentanca, ampak tista čez dve leti. Zakaj?
Ko bodo prodrli mladi. Trenutna članska reprezentanca je nekaj povprečnega. Ne moremo ravno računati na medalje. Ampak navijali bomo vseeno. Vesel bom, če jim kaj uspe, ampak eno so želje, drugo pa realnost. Nočem biti pesimist, ampak ... Bil sem pesimist pri U20, pa so me, kot sem vam povedal, zelo presenetili. Hm ... Pustimo času čas. To je lep izrek.
Del javnosti krivi Aleksandra Sekulića. So kritike upravičene?
Poglejte, nekateri komentarji, tudi negativni, so upravičeni, ne morem reči, da niso. Ampak ima kolajno z evropskega prvenstva, zdaj je trener Barcelone, kar ne more biti vsak. Bomo videli, koliko časa bo zdržal. Jaz mu čestitam, da mu je uspelo prodreti. Sicer ne vem, po kakšnih kriterijih, ampak ne bodimo nevoščljivi.
Bi bilo z drugim selektorjem lahko drugače?
Iskreno, ne bi ocenjeval. Trenutno je tukaj Sekulić. Čestitam mu za to, kar je dosegel, in upam, da bo uspešen tudi z novim klubom, Barcelono, ampak vedno se lahko najde boljši in, če smo pošteni, lahko bi bil tudi slabši. Kdo bi to bil, nisem dovolj pameten. Jaz sem z obema nogama trdno na tleh in ne bi dajal nasvetov.
Zlata generacija odhaja. Se medtem že rojeva nova?
Na žalost imamo zdaj menjavo generacij. Nekateri članski igralci so prenehali igrati. Generacija, ki je postala evropski prvak, je bila izredna. Vendar ima naša košarka perspektivno prihodnost. Poglejmo samo U20 ali pa tudi U18. To so krasni fantje.
Kaj ste pri U18 in U20 videli, da sta vas tako presenetili?
Krasi jih to, da igrajo res drug za drugega. Res se vidi tovarištvo v pravem pomenu besede. Prisotno je ne samo na igrišču, ampak tudi zunaj njega. To sem še posebej opazil na letošnjem evropskem prvenstvu. Obe ekipi sta me zelo presenetili. Res se ne spomnim, kdaj me je kakšna ekipa kot celota tako zelo presenetila. Še bolj kot nad U20 sem bil morda presenečen nad U18.
In to pravite kljub porazu U18 proti Nemčiji?
Čeprav so izgubili. V športu je pač tako. Priti moraš do zadnje tekme, v kateri se odloča, tam zmagati in si prvi. Čestitam jim.
Ko gledate te fante, vidite dobro prihodnost slovenske košarke?
Ja, pogojno, veste.
Zakaj samo pogojno? Kaj vas najbolj skrbi?
Na žalost se je zdaj v Ameriki spremenilo to, da univerze, mislim, da do enega leta nazaj, niso smele plačevati igralcev. Lahko so jim plačale šolnino in nastanitev, vendar je bilo to vse. Zdaj pa so to sprostili in to je ... ena majhna lumparija.
Rekli ste 'lumparija'. Kaj ste slišali, da ste uporabili tako težko besedo?
Po podatkih, ki jih imam, so to sponzorji, ki dajo denar, vendar nekaj dobijo tudi nazaj izpod mize. In to ni prav. Res ni prav. Dokazov nimam – upam, da me zaradi tega, kar sem vam zdaj povedal, ne bodo tožili -, ampak to sem slišal od prijatelja. In to je zelo slabo. Naših mladih košarkarjev je tam, mislim, že več kot deset. Razdrobljeni so po različnih klubih.
Kdo vas je med temi fanti najbolj osupnil?
Ja, ampak veste, ni samo Joksimović. Glejte, tukaj je tudi Cerkvenik, ki zaradi poškodbe ni mogel igrati. Pa v polfinalu smo izgubili Krofliča in Faganela. Da ne pozabim: ta Faganel me je izredno presenetil. Iskreno, za Joksimovića že ptički čivkajo. Ampak brez dobrih soigralcev tudi Joksimović ne bi mogel veliko doseči.
Skoraj vsak nov talent hitro postane 'novi Dončić'. Kaj s tem naredimo tem fantom?
Če mene vprašate, je povsem nesmiselno primerjati Dončića s temi fanti. Mene so res presenetili že na predzadnji tekmi, ko smo zaostajali za sedem točk in sem ženi rekel: »Težko bomo dobili to tekmo.« Pa smo jo. Tako da kapo dol obema, tako U18 kot U20. Jaz sem vesel, da imamo takšne fante. Glede na moja leta pa ne vem, ali bom doživel še kakšno kolajno.
Kako gledate na to, da Slovenija za reprezentanco naturalizira tujca?
Takšni časi so zdaj, ne. Kot ste prej sami dejali, je bilo včasih nositi slovenski dres drugače. Ampak to se je spremenilo. Po moji oceni bi bilo bolje, da tega ne bi dovoljevali, ampak če dovoljujejo, zakaj tega Slovenija ne bi izkoristila. Bi pa seveda raje videl, da bi za Slovenijo igrali tisti, ki imajo državljanstvo od rojstva. Če pa ga kdo pridobi na tak način, pa tudi prav. Časi so drugačni.
Nekateri pravijo, da mladim slovenski grb ne pomeni več toliko kot nekoč. Se strinjate?
Pa ne bi ravno tega rekel. Ampak poglejte. Ne vem, ali so podatki točni, ampak če ameriške univerze do leta in pol nazaj niso plačevale igralcev, so danes te številke nore. Govori se menda o nekaj sto tisoč dolarjih, celo o milijonu, milijonu in pol ter milijonu osemsto tisoč dolarjih. Res je, da je 30 odstotkov davka, ampak vseeno, če to odbijete, je to še vedno nenormalna številka. Samo Amerika je Amerika in tako je. Mi tega ne bomo spremenili. Za slovensko košarko pa bo zelo slabo, ker se bojim, da bomo verjetno izgubili tudi kakšnega igralca.
Kaj je bilo v vaši košarki res drugače?
Ja, vse je bilo v košarki drugače. Najbolj seveda to, da včasih od tega nismo bili plačani – vse do leta 1968. Živeli smo skromno. Ampak radi smo igrali. In zato jaz tudi danes vsem svetujem: naj košarke ne igrajo, ampak naj se igrajo košarko.
Toda ali se je danes, ob tolikšnem denarju, sploh še mogoče 'igrati košarko'?
Tako je. Glede tega pravim enako. Košarko se je treba igrati. Če igraš z ihto in nejevoljo ter samo za denar, ti ne bo uspelo. Moraš se sprostiti in se preprosto igrati košarko. Kot se igramo druge igre.
Ko gledamo Luko, imamo občutek, da se prav igra košarko. Je to tisto, kar ga loči od drugih?
Seveda to težko potrdim. Se nimam za tako pomembnega, da bi si domišljal, da me je morda res slišal, ko sem mu že takrat, ko je bil veliko mlajši, želel to povedati. Če pa je res kaj na tem, sem ponosen. Ampak če sem lahko bolj konkreten: poglejte, v košarki moraš biti atletsko sposoben, visok, močan. Vendar na koncu – tako kot pravzaprav v vseh športih – odloča glava. In če glava ni prava, ti ne bo nič pomagalo, da znaš blokirati ali dajati koše. Glava je tista, ki odloča. In Luka ima glavo. Vesel sem, da igra, kot igra, in če bo morda prebral ta intervju, bo rekel, da mu piham na dušo: naj se igra košarko.
Ko govorite o kolektivu, se človek vrne k vaši Olimpiji. Kdo je v resnici ustvaril veliko Olimpijo?
Olimpijo je naredil Boris Kristančič. Jaz sem bil samo eden izmed igralcev. Morda sem bil res najboljši, no, tega jaz ne vem, to bodo povedali drugi. Ampak mi smo bili kolektiv. Držali smo skupaj in to je tisto, kar je pomembno v kolektivnem športu. Če so igralci med seboj skregani, uspeha ne bo. To je veljalo že takrat in velja še danes. Bi pa res rad še enkrat povedal: Olimpijo je takrat res naredil Kristančič in mislim, da se to premalo omenja – da se nasploh tudi njega premalo omenja.
Evropa vam je ležala pred nogami. Zakaj ste kljub ponudbam ostali v Sloveniji?
Lahko bi šel v Nemčijo, ker je bil moj trener Boško Marinič tam kondicijski trener v nogometnem klubu Rot-Weiss Essen. Takrat bi lahko dobil 1.200 mark, hrano in stanovanje. Ampak jaz sem Nemce sovražil. Niti nemščine se nisem želel učiti. Ko so nam jo v šoli zaradi političnega spora namesto ruščine vseeno dali kot predmet, sem maturo naredil samo zaradi svoje takratne razredničarke, profesorice Drolčeve. In zdaj lahko za javnost celo priznam, da me je imela kot sina in da mi je takrat napisala maturitetno nalogo. No, če nadaljujem: lahko bi šel v Srbijo, ampak preprosto nisem želel oditi iz Slovenije – pa nisem nacionalist.
Ste po koncu kariere ostali tesno povezani s športom?
Ja, sem. Mislim, igral sem tenis. Med košarkarsko kariero mi tenisa niso pustili igrati, ker sem se tri leta pred koncem košarkarske kariere pri padcu grdo poškodoval. Poškodoval sem si navikularno kost. Osem mesecev zaradi tega z desno roko nisem mogel ničesar početi. Zato sem takrat vse delal z levo in potem so se čudili, kako znam tudi z levo roko voditi žogo in zadeti. In od tod moj moto: v vsaki nesreči je lahko tudi kaj dobrega. Tukaj je bilo pozitivno to, da sem usposobil levo roko in sem lahko z obema rokama igral košarko, zaradi česar me niso mogli držati.
Lahko Olimpijo še kdaj pričakujemo v Evroligi ali je EuroCup postal njena realnost?
Veste, kot jaz rečem: upanje umre zadnje. Upajmo, da bo tudi Olimpija prišla na zeleno vejo. Pa ne samo košarkarska Olimpija, tudi nogometni klub Olimpija. Zdaj je denarja ogromno več, samo ti moraš imeti, kako bi rekel, občutek za to. Danes je zelo težko preplačati igralce tako, kot jih lahko preplačujejo drugi klubi, in z njimi držati stik. Ampak brez zadržkov povem, da jaz še vedno navijam za Olimpijo in upam, da se Olimpija tako v košarki kot nogometu spet postavi na noge. Čeprav je v nogometu šampion Maribor – to je klub moje soproge in tudi moj. Ampak Olimpija je pa le moj klub.
Priimek Daneu nosijo tri generacije. Je legendi doma najtežje prav to, da ne postane trener?
Že sinu nisem govoril, kako in kaj. Pustil sem ga precej pri miru. Pri Žigi pa še posebej. On je poseben fant in le redkokdaj smo skupaj, ker ima svoje obveznosti, ampak ko smo, se raje pogovarjamo o čem drugem. Vprašam ga: Kako pa punce? pa mi nič ne izda.
Je imel Jaka zaradi priimka Daneu težjo pot – morda tudi težje otroštvo?
Vsekakor. Definitivno. In na začetku se je najprej osredotočil na obrambo, da je bil dober obrambni igralec. Ker pa so že takrat začeli igralce financirati, sem mu rekel: Veš, Jaka, lahko si najboljši obrambni igralec, ampak če ne boš dajal košev, ti ne bodo dali pogodbe. No, potem je začel igrati tudi na koš in je na koncu dajal koše. Tako da sem vesel, nisem se pa vpletal v njegovo kariero, kot se tudi ne v Žigovo.
Kdo od današnjih slovenskih športnikov vas najbolj osupne?
Enkrat sem dejal v nekem intervjuju, da me navdušuje Garnbret. Me, ampak danes se ji je pridružilo še kar nekaj športnikov. Na primer skakalci so moji ljubljenci. No, evo, Domen Prevc zdaj celo helikopter vozi. Imamo ogromno športnikov v Sloveniji, ki so res neverjetni.
Pa vendar – kdo med vsemi temi izjemnimi imeni pri vas vsaj malo izstopa?
(smeh) Res ne bi mogel izpostaviti enega. Dobro, močno navijam za Pogija (Tadeja Pogačarja). Ko tekmuje, gledam vse kolesarske dirke. Močno navijam tudi za plavalce. No, evo, ko sva ravno pri tem: mene je zelo prizadelo to, da je bila ta naša plavalka, ki se zdaj spet vrača, šesta na olimpijskih igrah na sto metrov. Veste, kakšen uspeh je to? In to v konkurenci Američank, ki so v plavanju nenormalno močne? In potem osvojiti šesto mesto? In kdo jo pozna? Tako da zapostavljamo tudi tiste, ki nimajo kolajn, ampak so vseeno super športniki.
Je zato najbolj pošteno, da tudi tej reprezentanci sodbe še ne izrečemo?
Ta intervju končajva s tem izrekom: pustiva času čas. Hvala lepa.
