Analiza televizijskih prenosov in oddaj na ameriških platformah v času prvih dveh tekem velikega finala letošnje sezone je pokazala, da obstaja ime, ki ga komentatorji in analitiki izgovorijo največkrat med vsemi, ki finalnega obračuna med San Antoniom in New Yorkom ne igrajo oziroma niso člani nobene od najboljših dveh ekip tega tekmovalnega obdobja. Še več, to ime je izgovorjeno celo večkrat kot nekaj imen, ki finale igrajo oziroma so vsaj del finalnih moštev. To ime je - Luka Dončić.
Že tako ali tako je Slovenec eden najbolj izpostavljenih posameznikov v ligi NBA in iz več razlogov uspe vstopiti v večino debat o najboljših igralcih lige, o precenjenih in podcenjenih ter o primerjavah z drugimi največjimi zvezdniki tekmovanja. Razumljivo pa je, da je vse skupaj še bolj izpostavljeno postalo zato, ker je New York najprej do svojega prvega finala po letu 1999 in nato do trenutnega vodstva 2:0 v zmagah (in to po dveh gostujočih tekmah) prišel na krilih Jalena Brunsona, Lukovega soigralca iz Dallasa.
Zanimivo, simpatični branilec je pred začetkom serije zelo odkrito spregovoril o tem, koliko slabšega in manj sposobnega se je počutil, ko je pri Mavericksih ob sebi gledal Luko. A Jalen je trdo delal, napredoval, se razvijal, predvsem pa imel pogum zapustiti Dallasa po tem, ko mu tam niso bili pripravljeni ponuditi take pogodbe, kot je verjel, da si jo zasluži. In zdaj je na pragu nečesa zelo velikega, vzporednice in primerjave z Dončićem pa se ponujajo same od sebe. In seveda so jih komentatorji in analitiki zgrabili z obema rokama.
Vsi želijo s svojimi analizami priti do sodbe na temo, ali je Brunson postal tako dober kot Luka oziroma celo boljši od njega. Pri tem pa se pošteno lomijo kopja. Nekateri zagovarjajo, da je najmanj na ravni Slovenca, a se zdi, da je tako mnenje vendarle v manjšini. Več je prepričanih, da je Jalen tudi v finalu doslej pokazal, da je nekoliko slabši od Luke tako v napadalnih kot v obrambnih vlogah in nalogah, a da so mu naklonjene nekatere druge okoliščine. Od ravnovesja ekipe, v kateri se je znašel, do izjemne zmožnosti zaključevanja tistih najbolj prelomnih akcij.
Na obeh prvih finalnih tekmah je Brunson veljal za precejšnje razočaranje, dokler ni praktično brez napake zaključil napade povsem ob koncu, ko se je rezultat lomil. To ga je odlikovalo že prej in dejansko se je tu dvignil nekoliko nad Luko. "Vse ostalo se nimamo kaj pogovarjati. Tudi če osvoji naslov, se noben resen analitik ne bi o Brunsonu pogovarjal kot o nekomu, ki lahko skupaj z Luko konkurira za naziv najboljšega igralca v ligi. Luka je še z nekaj posamezniki eno stopnjo nad tem," pravi zelo odmevna ugotovitev.
Mnogi se z njo strinjajo, hkrati pa poudarjajo nekaj stvari. Prvič, kako pomembno je, da okrog prvega moža ustvariš homogeno ekipo s pravim ravnovesjem in da ta ekipa temu zvezdniku čim bolj ustreza. Drugič, da je mogoče priti tako daleč kot Brunson tudi s slabšim obrambnim učinkom (Luka je neprimerno boljši v obrambi ne glede na vse, kar mu govorijo a to temo), če si lahko privoščiš prilagajanje na tem področju. In tretjič, da bo Luka za utrditev statusa vendarle moral priti nazaj v to fazo sezone in zadevati v ključnih trenutkih.
Je pa še nekaj, kar velja upoštevati. Namreč tista že zapisana ugotovitev, da se Dončić na tak ali drugačen način tako ali drugače znajde v vseh ameriških debatah o vseh dogodkih in o vseh drugih igralcih. Karkoli si že kdorkoli misli o Slovencu, ne more mu vzeti te edinstvene prisotnosti, edinstvene privlačnosti, s katero je pogosto glavno merilo za vse. Celo za tiste, ki so v določenih pogledih pikico ali drobec pred ali nad njim. In celo sredi velikega finala (tretja tekma bo v noči na torek v New Yorku), od katerega je sam letos kar precej oddaljen. Tak status si je treba zaslužiti, tak status ne pride kar tako in takega statusa nima nihče drug.
