Luka Dončić reprezentanci ni obrnil hrbta. Tokrat preprosto ne more biti zraven - razlog sedaj poznamo že vsi. Zato naj njegova odsotnost ne bo razlog, da tudi navijači ostanete doma. Ravno zaradi Luke bodite vi tam.
Novinarji moramo biti nevtralni in prav je tako. Če Slovenija igra slabo, bomo napisali, da je igrala slabo. Če selektor naredi napako, jo bomo izpostavili. In bodimo pošteni – vsi dobro vemo tudi, da negativni naslovi danes pogosto prinesejo več klikov kot pohvale. Enako pravico do kritike pa imate tudi navijači. Številni komentarji, ki jih beremo pod članki o reprezentanci, so povsem na mestu.
Ampak eno je kritizirati, drugo pa obrniti hrbet
Pridite, bodite ob teh fantih, navijajte za Slovenijo – potem pa, če bo razlog, povejte na glas, kaj vam ni bilo všeč. To je pošteno, to je navijaško. In predvsem: to je precej drugače, kot ostati doma samo zato, ker na parketu ne bo številke 77 in potem še kritizirati.
V Parizu je bilo včeraj na tekmi 15.831 ljudi. Ne 15 tisoč zaradi brezplačnih vstopnic, ne zaradi kakšne posebne akcije, ampak 15.831 ljudi na kvalifikacijski košarkarski tekmi. FIBA je dan pozneje sporočila, da je bil obračun Francije in Slovenije tretja najbolj obiskana tekma v zgodovini evropskih kvalifikacij za svetovno prvenstvo. Jasno, velik del množice je prišel zaradi Victorja Wembanyame. Takšni igralci polnijo dvorane. Slovenija to zelo dobro ve, saj ima svojega. In prav zato je pogled proti nedelji, ko v Tivoli prihaja Madžarska, nekoliko neprijeten.
Treba je povedati naravnost, brez pridiganja in brez užaljenosti nad slovenskimi navijači. Težko je pričakovati pariško kuliso, verjetno tudi kakšno drugo veliko slovensko košarkarsko noč iz časov, ko je Luka Dončić stopil na parket in je bilo do vstopnice skoraj težje priti kot do proste poti po obvoznici ob štirih popoldne. To je normalno. Dončić je eden najboljših košarkarjev sveta in ljudje ga želijo videti. Kdo ga pa ne bi? Problem se začne drugje – ko z njegovim odhodom iz kadra izgine tudi zanimanje za reprezentanco. Kot da Slovenija obstaja, kadar je na seznamu številka 77, kadar je ni, pa lahko fantje kar sami opravijo svoje.
Če nekdo kupi vstopnico samo zato, ker želi enkrat v življenju videti Dončića v živo, ni s tem nič narobe. Če pa se istočasno pod vsako reprezentančno objavo razlaga, kaj vse je narobe s slovensko košarko, kdo ne zna voditi ekipe in kdo si ne zasluži dresa, potem bi bilo pošteno slovenski košarki nameniti tudi tistih nekaj ur, ko največjega zvezdnika ni.
Tudi odnos do Aleksandra Sekulića pri tem ni nobena skrivnost. Del javnosti mu ne zaupa, nekateri so prepričani, da bi moral že zdavnaj oditi, drugim ni všeč njegova košarka, tretji mu očitajo izbor igralcev in četrti vse našteto skupaj. To je pravica vsakega navijača. Kritika ni izdaja reprezentance in nihče ne zahteva, da se ob nakupu vstopnice kupi še paket brezpogojnega zaupanja v selektorja.
Toda velja postaviti zelo preprosto vprašanje: bi Sekulić v nedeljo postal boljši trener, če bi ob njem stal Dončić? Ne bi. Bi bila dvorana bolj polna? O tem skoraj ni dvoma. Potem težava očitno ni samo Sekulić.
In še nekaj. Ti fantje niso krivi, ker Dončića ni
Niso krivi, ker Slovenija trenutno nima kakovosti svoje zlate generacije, niti zato, ker je Francija v Parizu na drugi ravni. Na igrišču so igralci, ki so se odzvali vabilu, trenirali, šli v Pariz, dobili lekcijo in se zdaj vračajo domov igrat pomembno kvalifikacijsko tekmo. Proti Madžarski ne bodo potrebovali razlage, da niso Luka Dončić. To sami zelo dobro vedo. Veliko bolj jim bo koristilo, če bodo ob prvem naletu gostov s tribun slišali nekaj drugega kot škripanje športnih copat.
V tem je pravzaprav ves smisel navijanja. Polno dvorano ob Dončiću je lahko razumeti. Polno dvorano takrat, ko reprezentanca ni bleščeča, ko obstaja nezadovoljstvo, ko rezultati škripajo in ko na plakatu ni človeka, zaradi katerega bi telefon pred tekmo držalo v zraku pol dvorane – to pa je podpora.
Liverpool je v finalu lige prvakov leta 2005 proti Milanu ob polčasu zaostajal z 0:3. Njegovi navijači niso čakali, da si igralci najprej ponovno zaslužijo njihovo podporo. Zapeli so You'll Never Walk Alone. Nogometaši so petje slišali celo v garderobi. Jerzy Dudek je pozneje govoril, da jih je ta prizor dvignil, Steven Gerrard pa je podporo ob polčasu izpostavljal kot nekaj, česar ni pozabil. Liverpool je nato izenačil in postal evropski prvak. Toda petje pri 0:3 je samo zase postalo del istanbulske legende.
Slovenski novinarji res ne bomo mogli pisati, da je Slovenija brez Dončića premagala Francijo ali da se je skozi kvalifikacije sprehodila do svetovnega prvenstva. Šport pač ne deli lepih zgodb po naročilu. Lahko pa nastane naslov, ki pove nekaj povsem drugega: "Dončića ni bilo, težav je bilo čez glavo, Tivoli pa je bil poln." Takšne stvari niso statistika za naslednje jutro. Povedo, kakšen odnos ima okolje do reprezentance takrat, ko ni vse lepo. In včasih lahko prav iz tega nastane večja zgodba kot sam rezultat. Če že ne večja, pa zagotovo brezčasna, medtem ko rezultati slej, kot prej zbledijo.
Pred nedeljsko tekmo z Madžarsko je treba nekaj povedati brez olepševanja
Lahko ostane kritika. Lahko ostane jeza na selektorja, zvezo, igro ali kogarkoli drugega. Nihče je navijačem ne jemlje. Samo fantov v dresu Slovenije ni treba kaznovati zato, ker med njimi ni njihovega najboljšega igralca.
Še manj lepo je pred drugimi košarkarskimi državami pokazati, da nas je 13.000, ko igra Luka, potem pa reprezentanca čez noč postane precej manj zanimiva. FIBA ima še vedno med rekordi tistih 13.000 iz Stožic proti Hrvaški leta 2022. Zdaj ima na tretjem mestu tudi 15.831 ljudi iz Pariza.
Navijači, poteza je vaša
V nedeljo, 30.8. zgodovine ni treba napisati z nemogočim rezultatom. Dovolj bi bilo nekaj precej bolj preprostega: da Slovenija stopi na parket in ugotovi, da ji navijači niso obrnili hrbta samo zato, ker Luka tokrat ne more biti zraven. On res ne more. Vi lahko.
Slovenija bo torej novo priložnost za odgovor dobila že v nedeljo, 30. avgusta, ko bo v Hali Tivoli gostila Madžarsko. Začetek pomembnega obračuna kvalifikacij za svetovno prvenstvo bo ob 20. uri. In takrat bo precej bolj kot vse besede pomembno nekaj drugega – koliko ljudi bo dejansko tam.
