"Francija ima res širok izbor igralcev in čeprav manjka pet ali šest kakovostnih NBA-jevcev, je to ekipa, da kar glava zaboli. Sploh, ko pogledaš na visoke položaje. NBA-jevci in vsi čez 215 centimetrov. Cela zunanja linija evroligaška. Temu se bomo pač morali zoperstaviti," je bil ob službeni odsotnosti Aleksandra Sekulića – ta mora previdno navigirati svojo sicer sanjsko realnost slovenskega selektorja in trenerja Barcelone –, brutalno iskren njegov pomočnik Luka Bassin.
Slovenija se v Pariz – verjamemo – res ni podala z izobešeno belo zastavo, a vsi so se dobro zavedali, da bodo možnosti za uspeh proti zvezdniški francoski zasedbi minimalne. "Tudi vi od nas ne pričakujete zmage," je denimo takoj ob zboru povedal Gregor Glas. Ker so že nekaj časa vedeli, da jih v drugem delu kvalifikacij za SP v Katarju brez dvoma čaka srečanje s Francozi, so brez dvoma vsi močno želeli, da bosta obračuna z les bluesi rezultatsko precej nepomembna. Da bi si Slovenija na drugih tekmah s precej bolj premagljivimi nasprotniki zagotovila dovolj dobro izhodišče, da poraz proti Francozom ne bi bil kritičen. Žal se je julija zgodilo, kar se je in je Slovenija izgubila tako proti Estoniji kot proti Švedski ter si tako precej otežila svojo pot v Katar.
Tako so Sekulićevi varovanci v drugi del kvalifikacij vstopili praktično brez prostora za napake, spodrsljaje in poraze. Sicer je bil poraz s Francijo še vedno pogojno dopustljiv, a senzacionalna zmaga bi v dani situaciji prišla še kako prav. Vendar če si je javnost pred prejšnjimi tekmami še delala utvare, da Slovenija pač mora biti favorit proti Švedom in Estoncem enostavno zato ker je …. Slovenija, si tovrstnih utvar proti galskim petelinom ni bilo mogoče delati. Ker čeprav so tudi Francozi v kvalifikacije vstopili kar precej oslabljeni, je velika razlika med tem, da njim manjka nekaj NBA-jevcev in da Sloveniji manjka edini, ki ga ima(mo). Ker se je na selektorjev klic odzval zvezdnik San Antonia Victor Wembanyama – ki je javno rekel, da je razočaran, da ne more igrati proti Luki Dončiću –, ker je imel ta pod obročem tudi pomoč Rudyja Goberta in Maxima Raynauda, po drugi strani pa je pri Sloveniji praktično edini pravi center z zadostno višino ponovno ostal Alen Omić, so Slovenci v dvorano Bercy potovali bolj z upanjem kot s kakršnokoli samozavestjo.
Večer dolg kot njegove okončine
In pred polnimi in glasnimi tribunami slovite pariške dvorane, ki je z nestrpnostjo čakala čarovnije vesoljca Wembyja, je bila misija še za kakšen odstotek bolj nemogoča. Praktično takoj je postalo jasno, kakšen večer je pred nami. Tako dolg kot so dolge okončine glavnega zvezdnika domače zasedbe. Francozi so začeli s serijo 6:0, zvezdnik San Antonia pa ni imel težav z mnogo nižjimi tekmeci in je hitro nabiral svoje točke – ob izidu 16:5 jih je imel že deset, takoj pa je pokazal, da je nevaren tudi pri metu za tri. Pri Sloveniji je nekaj energije s klopi prinesel Žiga Samar, a Francozi so ob hitri sodniški piščalki taborili na črti za proste mete in še naprej polnili slovensko mrežico.
Po dobri minuti druge četrtine je prednost Francozov po novih vragolijah Wembyja prvič presegla že 20 točk. Nato je z dvema zaporednima trojkama Klemen Prepelič vendarle nekoliko ohladil vroče domačine. A ne za dolgo, po jezni reakciji selektorja Frederica Fauthouxa so spet prevzeli vajeti igre v svoje roke in ekspresno spet povišali svojo prednost. Tekma je bila praktično že sredi prvega polčasa odločena in vprašanje je bilo le, s kako visoko razliko bodo na koncu do svoje šeste kvalifikacijske zmage prišli košarkarji v modrem. Praktično vsakič, ko je Slovenija dobro odigrala v obrambi, tega ni znala nadgraditi v napadu in vsakič ko se je s kakšnim košem približala, so Francozi na drugi strani odgovorili (vsaj) z enako mero. Wemby sploh ni rabil blokirati metov Slovencev, saj je že s svojo prisotnostjo pod obročem odvračal od zaključkov, ali pa jih prisilil, da so bili ti čudni in prestrašeni.
Tako je drugi polčas minil brez kakšnih večjih tekmovalnih sprememb, pač pa bolj v slogu ekshibicije izvajanja prostih metov za polno dvorano Bercy. Prednost je sredi tretje četrtine narasla na 25 točk, kmalu zatem na 30 in Sekulić si je verjetno zaželel, da bi lahko predčasno zaključil to tekmo. Ta je bila, kot je po tekmi dejal tudi Martin Krampelj, zelo grda za ogled, kar je bil tudi cilj Slovencev, a tudi v tej grdi igri na robu prekrška so bili domačini premočni. Na koncu se je dvoboj zaključil s pričakovano gladko zmago Francozov, slovenska predstava pa žal ni bila nič boljša od pričakovanj in napovedi. Razpoloženih je bilo malo košarkarjev, presenetil je recimo Tibor Mirtič, a tisti glavni nosilci niso prikazali takšne predstave, kot bi jo morali, da bi imeli kakršnekoli možnosti na tej tekmi. Poleg tega pa je tudi Sekulić močno rotiral ekipo, najbrž v želji, da jo čim bolj spočije za naslednji izziv.
Glede na to, kar so storili Estoncem …
Glavobol, ki ga je pred tekmo omenil Bassin, po prikazanem v Parizu gotovo ne bo tako hitro minil in v slovenskem taboru bi koristil kakšen lekadol ali nalgesin, da do nedelje pridejo k sebi in se resetirajo za nov preizkus.
Kar se je zgodilo v Parizu, se je pač moralo, a zdaj za Slovenijo prihaja ena zadnjih priložnosti, da sanje o svetovnem prvenstvu ostanejo vsaj približno žive in realne. V nedeljo v Tivoli prihajajo Madžari pod vodstvom novega trenerja Perspektive Ilirije Gašperja Okorna in tokrat v poštev ne sme priti prav nič drugega od zmage – kakršnekoli že. Kot v slovenskem taboru poudarjajo že od zbora naprej, je to tista tekma, ki je v tem avgustovskem oknu najpomembnejša. Ampak glede na to, da so se Madžari v četrtek poigrali z Estonci, ki so julija enako naredili s Slovenci, naloga tudi v hramu slovenske košarke še zdaleč ne bo enostavna …
