Lovro Bolhar je bil z 18 točkami najboljši strelec Slovenije, Urban Kroflič jih je dodal 12, Mark Padjen pa 11.
Ampak pojdimo od začetka..
Pol ure pred prvo žogo Stožice še niso bile polne, prazne pa že dolgo ne več. Slovenija in Češka sta se ogrevali, na tribunah pa niso sedeli le navijači. Ob parketu je bilo mogoče opaziti agente, skavte, trenerje ameriških univerz, predsednika KZS Mateja Erjavca in Iva Daneua.
Prizor je povedal veliko. Na parketu slovenski grb, s tribun pa pogledi ljudi, ki lahko mlademu košarkarju odprejo vrata ameriške univerze ali močnejšega evropskega kluba. Za večino te generacije je to zadnji veliki mladinski oder, preden bo treba svoje mesto dokončno poiskati med člani.
Urban Kroflič je pred prvenstvom poudaril, da Slovenija ne sme igrati vsak zase. Če bo dobra kot ekipa, bodo izstopili tudi posamezniki. Prvi polčas je pokazal, da njegove besede niso bile le lepo sporočilo pred začetkom turnirja.
Po dveh minutah zmede je Slovenija vzela parket
Začetek je bil raztresen. Prvo žogo so dobili Čehi, Slovenija je že v uvodni minuti storila osebno napako, Bolhar je izgubil žogo, še ena pa je domačim ušla med nogami. Hrabar jo je lovil skoraj po tleh. Po dveh minutah Slovenci še niso zadeli in zdelo se je, da potrebujejo nekaj trenutkov, da zares dojamejo: evropsko prvenstvo se je začelo.
Nato je Menič dosegel prvi koš, Hrabar mirno dodal oba prosta meta in podoba tekme se je hitro obrnila. Slovenija ni prevzela le vodstva, temveč tudi ritem. Igra je postala hitrejša, drznejša in precej bolj sproščena.
Kroflič po Hrabarjevi podaji sprva ni zadel, a zaradi tega ni začel na silo iskati naslednjega meta. Kmalu je odgovoril z dobro podajo in hitrim nadaljevanjem do koša za 9:4. Ko je v peti minuti vstopil še Padjen, je bila na parketu trojica, o kateri se je pred prvenstvom govorilo največ.
Najglasnejši prizor prve četrtine je pripravil Hrabar. Silovito je zabil za 15:6, za trenutek obvisel na obroču in skoraj zaplesal nad košem. Stožice so se prebudile, Slovenija pa je pokazala, da domačega odra ne namerava odigrati previdno. Podaja za hrbtom do Grošića in njegov koš sta bila le še dodatek k četrtini, po kateri so Slovenci vodili za enajst.
Ko so vajenci postali vlečni voz
V drugi četrtini je Hrabarjevo predstavo nadaljeval Lovro Faganel. Napadel je obroč, zabil za 28:16 in tudi sam za trenutek ostal na njem. Pri takšni prednosti je samozavest postala vidna. Slovenija je igrala hitro, drzno in z nekaj potezami, ki so spominjale na ameriško košarko. Ne zato, ker bi predstava postala pomembnejša od igre, temveč zato, ker so si fantje z obrambo, energijo in borbenostjo priborili pravico, da se nekoliko sprostijo.
Ko se je na parket vrnil kapetan Kroflič, je Padjen pripravil akcijo, Kroflič pa jo zaključil za 14 točk prednosti. Trojica, ki je še pred nekaj dnevi pri članski reprezentanci predvsem opazovala, se učila in čakala na svoje minute, je bila med vrstniki v povsem drugačnem položaju. Vajenci so postali vlečni voz.
Padjen je povezoval igro, Kroflič ji dajal mir, Hrabar pa dodajal hitrost in energijo. Niso delovali kot trije igralci, ki so se tik pred prvenstvom vrnili iz drugega okolja, temveč kot jedro, okoli katerega so se lažje znašli tudi drugi.
Radosavljević je ob robu parketa deloval mirno. Takšen trenerjev obraz ob visoki prednosti običajno pomeni, da mu ni treba popravljati vsake akcije. Igralci so prepoznavali položaje, si pomagali in ohranjali nadzor, selektor pa je z menjavami predvsem razporejal minute ter pazil na osebne napake.
Padjen je z lepo podajo našel Bolharja za 37:20, Hrabar je znova zatresel mrežico, Slovenija pa je v teh trenutkih delovala skoraj avtomatično. Eden je odpiral prostor, drugi pravočasno podal, tretji zaključil. Žoga ni zastajala in nihče ni deloval, kot da ga bolj kot rezultat ekipe zanima lastna statistika.
Najlepši aplavz polčasa kljub vsemu ni prišel po zabijanju. Slovenci so se vrgli za izgubljeno žogo, šli na kolena in jo rešili. Stožice so nagradile prav borbenost, po minuti odmora pa je bila žoga znova v Padjenovih rokah – zasluženo, saj je bil prav on nekaj trenutkov prej zaradi nje na parketu.
Bolhar je bil z osmimi točkami najboljši slovenski strelec prvega polčasa, Slovenija pa je v garderobo odšla z vodstvom 41:25. Ob parketu je imel Ivo Daneu kljub visoki prednosti kratek komentar: fantje so v redu, lahko pa bi bilo še bolje.
Če to po takšnem polčasu reče Ivo Daneu, potem je jasno dvoje. Slovenija je Češko nadigrala, toda merilo za to generacijo ne bo samo semafor. Po začetni zmedi je igrala hitro, povezano in samozavestno. Ko je bilo treba, je ponudila šov. Ko je žoga ušla, je šla zanjo na kolena.
Največji tekmec postala lastna prednost
Slovenija je drugi polčas odprla s Hrabarjem, Padjenom in Krofličem ter hitro pokazala, da Češki ne bo dovolila vrnitve. Hrabar je žogo odnesel od enega do drugega koša, Padjen jo je v obrambi izbil in skoraj nasmejan zaključil protinapad. Čehi so pri 50:32 vzeli minuto odmora. Potrebovali so jo, ker je bila Slovenija v teh trenutkih zanje prehitra.
Nato se je zgodilo nekaj, česar semafor ni razkrival. Visoka prednost je domače igralce umirila. Žoga je sicer še vedno večinoma ostajala v njihovih rokah, vendar je bilo dobrih zaključkov manj. Izginilo je metanje na parket, zmanjkalo je ostrine, z igro pa se je umirila tudi dvorana.
Kroflič je po nešportni napaki mirno govoril s selektorjem, Padjen pa je s tretjim prekrškom že stopil na mejo, pri kateri mora trener na turnirju začeti razmišljati tudi o nadaljevanju. Prednost je ostajala visoka, toda Slovenija ni bila več tista ekipa iz prvega polčasa, ki je napadala vsako žogo, kot da od nje zavisi tekma.
Za nekaj minut je njen največji tekmec postala lastna premoč. Nato je Petkovski po zgrešenem poskusu opravil popravni izpit s trojko. Slovenija je pred zadnjo četrtino vodila s 64:39, vendar razlika ni povedala vsega. Semafor je deloval mogočno, igra pa precej manj.
Bolhar ni potreboval šova, da je postal obraz večera
Če je tretja četrtina za nekaj časa odnesla slovensko ostrino, jo je v zadnji znova vrnil Lovro Bolhar. Po minuti in pol je zadel trojko, Slovenija pa je pri 68:41 ponovno jasno pokazala, kdo nadzoruje večer. Ne z novim zabijanjem ali potezo za posnetke, ampak z igralcem, ki je točke zbiral skoraj neopazno.
Šest minut pred koncem je bil Bolhar z 18 točkami najboljši slovenski strelec. Njegov učinek ni nastal iz enega vročega niza, temveč iz mirne in učinkovite igre. Zadeval je iz igre, prihajal do prostih metov in prevzel odgovornost takrat, ko je slovenska predstava potrebovala nekaj več zbranosti.
Ob njem je bila slika razpršena po celotni ekipi. Padjen je imel 11 točk in pomembno vlogo pri organizaciji, Kroflič jih je dodal 12, Hrabar osem, Faganel sedem, Petkovski pa pet. Slovenija ni živela od enega igralca. Vsak je dodal svoj del, Bolhar pa je brez velikega hrupa postal tisti, ki je vzdrževal napadalni ritem.
Trojica Kroflič–Padjen–Hrabar je tekmo zaznamovala, vendar ne tako, da bi si prisvojila vse mete. Skupaj je dosegla 31 točk, še pomembnejši pa je bil njihov vpliv na igro. Padjen jo je povezoval, Kroflič umirjal, Hrabar pa ji dajal višjo prestavo. Ko so bili skupaj na parketu, je Slovenija delovala bolj zanesljivo, njena samozavest pa je bila nalezljiva.
Ko je bila zmaga že varna, je popustila nujnost
Pet minut pred koncem je Menić zamenjal Hrabarja, Slovenija pa je pri 71:41 že dobro vedela, da ji Češka zmage ne more več vzeti. Radosavljević je minuto pozneje vseeno zahteval odmor. Ne zaradi rezultata, ampak zaradi igre, ki je postajala preveč udobna.
Padjen je slabo podal in izgubil žogo, Grošić takoj zatem storil osebno napako, selektor pa je Padjena zamenjal z Lapajnetom. Ni šlo toliko za pomanjkanje volje kot za izgubo nujnosti, ki je Slovenijo krasila v prvem polčasu. Fantje niso več leteli na vsako žogo, obramba ni bila tako ostra, Čehi pa so dve minuti pred koncem zmanjšali na 76:54.
Semafor je ostajal varen, igra pa manj prepričljiva. To je bila dobra novica o širini Slovenije in hkrati majhno opozorilo: ko je prednost postala velika, je ekipa izgubila del obraza, zaradi katerega je v prvem polčasu za vsako žogo padala na kolena.
Toda prva tekma je kljub temu ponudila precej jasen odgovor. Slovenija ima igralce, ki lahko pripravijo predstavo, in širino, zaradi katere ji ni treba živeti od enega imena. Zdaj mora dokazati še, da zna isti obraz obdržati tudi takrat, ko se zdi, da je delo že opravljeno.
Na vrsti je Izrael
Naslednja tekma Slovenijo čaka v nedeljo ob 18.30 proti Izraelu. Izraelci na papirju sodijo med favorite, a Slovenci so jih v pripravljalnem obdobju že dvakrat premagali. Gre za ekipo, ki rada menja obrambne postavitve in igra hitro, napadalno košarko, zato bo morala Slovenija predvsem ohraniti mir ter se hitro prilagajati njihovemu ritmu.
