Bila je to neverjetna košarkarska tekma z norim razpletom, ki si ga ne bi mogel izmisliti niti najbolj dramatičen režiser športnega filma. Slovenija je proti favorizirani Franciji že tako zaigrana oslabljeno, saj na prvenstvu žal Danijelu Radosavljeviću nista mogla pomagati Žak Smrekar in Mark Morano Mahmutović. Nato je sledil trenutek sredi prve četrtine, ko je vsem zastal dih. Sredi napada se je glavni junak četrtfinalne zmage nad Turčijo in kapetan te ekipe Urban Kroflič prijel za zadnjo ložo in odšepal s parketa. Takoj je bilo jasno, da ga danes več ne bomo videli na njem.
A Slovenci se niso predali, še enkrat več so stopili skupaj in z izjemno ekipno igro, srčnostjo, požrtvovalnostjo in borbo ostali v igri, ves čas grozili močnim Francozom, katere je vodil noro razpoložen Maidy Douglas. A težav še ni bilo konec, sodniki so Slovencem iz minute v minuto bolj parali živce, sploh pa Marku Padjenu, ki je že sredi druge četrtine obsedel s tremi osebnimi napakami, v začetku četrte je dobil še četrto, v zadnjih sekundah po pravi simultanki pred tem pa še peto.
Ostal hladen kot špricer
A ko je Slovenija morala igrati praktično brez vseh predvidenih nosilcev je v ospredje stopil nepričakovani junak. Bilo je kot na zgodovinskem EuroBasketu 2017, ko so se v zadnjih minutah varovanci Igorja Kokoškova morali znajti brez Gorana Dragića in Luke Dončića. Tokrat je bil ta junak Filip Petkovski. Mladi organizator igre, ki igra v študentski ligi NCAA, je mirno vodil slovenski napad, dosegel 14 točk, zbiral skoke in asistence ter dobro igral tudi v obrambi.
Ko pa se je v zaključku zdelo vse že brezupno, ko so Francozi preko mlajšega brata Victorja Wembanyamaja Oscarja čudežno izenačili na 89 in imeli celo met za zmago, je Petkovski postal čisti junak zmage. Po zgrešeni trojki Douglasa je skočil, ujel žogo, Francoz pa ga je porinil na tla in neprijazna sodniška piščalka tokrat vendarle ni morala ostati nema. Sekundo pred koncem je imel Petkovski prosta meta za zmago. Za finale. Za zgodovino.
Pred lepo napolnjenimi Stožicami je ostal hladen kot špricer. Zadel je prvega in zadel je drugega. Za evforijo, za ekstazo, za solze sreče in za veliki finale. Izničil je sicer junaški koš brata zvezdnika San Antonio Spursov. "To je 'pokazitelj', kakšna ekipa smo, kakšna kemija vlada med nami," je v zanosu dejal Petkovski, seveda je mislil reči pokazatelj, a ob takšni evforiji besede iz ust uhajajo prehitro za možgane.
Povedal, kaj lahko pričakujete
Dvajsetletnik pa je vendarle ostal hladen še enkrat več in pokazal, da se dobro zaveda, kaj ga s soigralci čaka jutri ob 19. uri: "Vseeno je pred nami še ena tekma, ki jo moramo zmagati."
"To je met, ki ga mečeš vsak dan. Izklopil sem vse iz glave in jih le zadel," je še povedal o odločilnih prostih metih ter se srčno zahvalil glasnemu občinstvu, ki je bilo zadnjih nekaj minut na nogah. "Neverjetno vzdušje je bilo, zelo so nam pomagali. To se je videlo tudi pri prostih metih Francozov, saj so jih izvajali zelo slabo ravno zaradi njih, zato bi se zahvalil publiki.”
Za konec pa je vsem, ki se bodo jutri za veliki finale odpravili v Stožice, poslal glasno sporočilo o tem, kaj jih čaka. "Zmaga," je del jasno vedeti, da se ta ekipa ne bo ustavila do zadnje sekunde zadnje tekme ter da je ne bo zadostilo nič, razen domačega zlata, kar so pravzaprav napovedovali že od lani. Fantje si za izjemno igro, neverjetno borbo in nepopustljivost brez dvoma zaslužijo povsem polne Stožice in na navijačih je, da zdaj pokažejo, da imajo res radi slovensko košarko ter da so pripravljeni podpreti njeno prihodnost.
