Vse prejšnje zmage so ob prvi žogi ostale pred vrati Stožic. Proti Turčiji je Slovenija igrala večer brez varnostne mreže – za polfinale, za medaljo in za dokaz, da ta generacija ni le najlepša zgodba domačega prvenstva. Dvorana ni spremljala samo košarke. Čakala je, kdo bo ostal miren, ko bo začelo boleti, in kdo bo želel žogo, ko bo postala najtežja.
Tokrat je bilo drugače že pred prvo žogo
Dvorana je bila bolj polna, glasnejša in predvsem bolj napeta. Ni bilo treba pogledati na semafor, da bi bilo jasno: skupinski del in osmina finala sta bila preteklost, zdaj so se začeli dvoboji, v katerih ena slaba četrtina lahko odnese vse.
Danijel Radosavljević je začel z Urbanom Krofličem, Samedom Grošičem, Markom Padjenom, Aljažem Meničem in Leonom Zdravkovićem. Prve slovenske točke je dosegel Kroflič. Kapetan je tako odprl večer, v katerem ni šlo več za lep vtis, temveč za polfinale.
Dve minuti sta bili dovolj, da je turška klop postala nemirna. Slovenija je povedla z 8:1, selektor Turčije pa je že poklical minuto odmora. Njegovi igralci niso našli niti časa, da bi se udobno namestili v tekmo.
Turška minuta odmora je zadela namen. S sedmimi zaporednimi točkami so izničili slovenski začetek, predvsem z igro pod obročem, kjer je Altuntaş hitro našel prostor. Slovenski odgovor je prišel ob pravem času: Leon Zdravković je s trojko ustavil nalet in vrnil vodstvo pri 11:8.
Zdravković je prižgal Stožice, Slovenija pa odprla Turčijo
Leon Zdravković je z drugo trojko dvignil Slovenijo na 21:10 in v dvorani je prvič zares završalo. V manj kot šestih minutah je dosegel devet točk brez zgrešenega meta. Toda posnetek statistike razkrije še nekaj pomembnejšega: Slovenija je zadevala dve tretjini metov, bila brez napake s črte prostih metov, šest košev pa so si fantje priigrali s štirimi asistencami.
Prvih deset minut je imelo dva obraza
Bolharjeva trojka je Slovenijo odpeljala že na 15 točk prednosti, toda Turčija se ni sesula. Do konca četrtine je razliko znižala na devet, 31:22, in s tem opozorila, da bo treba takšne tekme dobiti večkrat.
Najbolj vroč je bil Leon Zdravković z devetimi točkami brez zgrešenega meta, Kroflič pa je ob njem mirno držal igro skupaj. Slovenija je zadevala izjemno učinkovito, predvsem blizu obroča, kjer je skoraj vsako dobro pripravljeno akcijo tudi zaključila.
Prva četrtina je zato ponudila hkrati navdušenje in opomin. Slovenci so pokazali, kako hitro lahko pobegnejo. Turki pa, kako hitro se vrnejo, če jim pustiš nekaj odprtih vrat.
Slovenija je bila v prvem polčasu boljša in predvsem bolj zbrana. Žoga lepo kroži, Zdravković je odlično odprl tekmo, Kroflič pa drži ritem brez nepotrebnega siljenja. Toda Turčija je že nakazovala, da ne bo izginila po enem naletu. Slovenci imajo tekmo v svojih rokah, še zdaleč pa je nimajo pod ključem.
Radosavljević je ustavil prvi nevarni zdrs
Ko je Turčija začela loviti priključek, Radosavljević ni čakal. Minuta odmora je prišla pravočasno, saj je Slovenija v prvi četrtini največ dobila iz igre proti obroču, kjer je zgrešila le enkrat, ob tem pa izgubila samo dve žogi. Ko je ta mir začel izginjati, je selektor hitro posegel vmes. V četrtfinalu včasih ni najpomembnejša akcija, ki jo narišeš, ampak trenutek, ko igralcem preprečiš, da bi pozabili, kaj jih je pripeljalo do vodstva.
Vedeli smo, da ne bo enostavno
Pri 35:30 za Slovenijo se je zataknilo predvsem v napadu. Slovenija je izgubila ritem, žoga ni več tekla tako lahkotno, Turčija pa je začutila, da se lahko vrne. Zdaj se res pokažeta moč in zrelost: voditi, ko vse uspeva, zna marsikdo; ostati miren, ko prednost kopni, pa je lastnost ekipe za medaljo.
Slabih pet minut, dober odgovor
Slovenija je na odmor odšla z vodstvom 47:36. Najbolj zanimivo pa je to, da je drugo četrtino, ki je na trenutke delovala precej slabše od prve, vseeno dobila s 16:14. Turčija je razliko znižala na pet, Radosavljević je vzel minuto odmora, nato pa so Slovenci polčas zaprli z delnim izidom 12:6.
To je bil prvi pravi test večera. Ko so izginili lahki koši in je Turčija začela igrati bolj čvrsto, Slovenija ni več blestela, vendar se tudi ni izgubila. V četrtfinalu je včasih pomembneje preživeti slabši odsek kot pa ves čas igrati lepo. Prvi polčas je zato povedal nekaj spodbudnega: Slovenci znajo pobegniti, danes pa so prvič pokazali tudi, da znajo ustaviti tekmeca, ko se ta že vrne v tekmo. Vodstvo je lepo. Odgovor po padcu pa je za ekipo, ki želi medaljo, precej pomembnejši.
Najglasnejši del polčasa se je zgodil brez aplavza
Največ o Sloveniji ni povedal trenutek, ko je vodila za 15, ampak tistih nekaj neprijetnih minut, ko se je prednost stopila na pet. Dvorana je postala bolj tiha, Turki so prvič začutili strah na slovenski strani, žoga pa ni več potovala tako lahkotno.
In potem se fantje niso rešili z eno noro trojko ali potezo za posnetke. Preprosto so se znova sestavili. Do odmora so razliko vrnili na 11 in s parketa odšli brez velikega slavja, skoraj poslovno. Prav ta odziv je bil najbolj odrasel trenutek večera: ko se je četrtfinale prvič približal, niso bežali pred njim. Vzeli so ga nazaj v svoje roke.
Ko je tekmo za minuto prevzel zaslon
V nadaljevanju je ritem za dobro minuto obstal. Po osebni napaki so sodniki preverjali še dogajanje, ki je sledilo, nato turškemu igralcu dosodili nešportno napako, Marku Padjenu pa tehnično. Parket je zamenjal zaslon, košarko čakanje, odločitev pa so Stožice pospremile z glasnimi žvižgi. Dvorana je povedala svoje, sodniki pa svojega niso več spreminjali.
Po odmoru niso branili prednosti, ampak napadli tekmo
Slovenija je iz 47:36 hitro pobegnila na 59:39. Delni izid 12:3 je bil najčistejši odgovor večera. Menjave niso znižale tempa, vsak, ki je stopil na parket, je nadaljeval isto delo, Turki pa so ostajali brez lahkih rešitev. To je bilo trenersko skoraj idealno: fantje se po odmoru niso ukvarjali z enajstimi točkami zaloge, ampak so prišli po novih. Ko je razlika prvič narasla na 20, se je četrtfinale zares nagnil na slovensko stran.
Ob Zdravkoviću je zelo dobro tekmo igral tudi Urban Kroflič. In ravno slednji, ki je prej predvsem urejal igro, je sedem minut pred koncem že kraljeval tudi strelsko. Pri 18 točkah je Slovenijo držal na 22 točkah prednosti. Tokrat ni bil le kapetan, ki povezuje ekipo. Bil je tudi človek, ki je Turčiji jemal zadnje upanje.
Bravo, gremo dalje
Tri minute pred koncem je Urban Kroflič pri 26 točkah sedel na klop. Dvorana je njegovo predstavo pospremila tako, kot si je zaslužila: kapetan je v najpomembnejši tekmi prvenstva odigral svoj najboljši strelski večer.
Ko je zadnja sirena presekala Stožice, ni bilo več dvoma: Slovenija je med najboljšimi štirimi v Evropi. In sanje, ki so bile pred prvenstvom še dovoljene, so zdaj postale povsem resne.
