"Odstopil je največji in najboljši, kako zdaj lahko gledamo tiste, ki so ostali v dirki?" je kmalu po usodnem padcu Tadeja Pogačarja zapisal upravljalec enega od izpostavljenih kolesarskih profilov na enem od družabnih omrežij. Še najmanj je pomembno, kdo točno in kje točno. Precej bolj zanimivo je, da si jih je nekaj postavilo tako vprašanje, s čimer pa se je razvnela izjemno zanimiva in široka debata. Ki pa je - to moramo priznati - doslej večinoma razkrila nekaj drugega. Namreč da je želja gledati najboljšega najmanj enako močna kot pogrešanje napetosti.
Potrebujete razlago? Sicer mislimo, da je ne, a je vseeno pomembna, saj naslavlja zadevo, ki predstavlja kar manjši tabu. V njem na eni strani ne obstaja nič lepšega kot gledati nekega športnika, ki je največji mojster svoje discipline vseh časov in ki jo obvlada do tako fascinantno navdušujoče potankosti. Pogačarjeva prevlada je kot Barcelona pod Pepom Guardiolo ali Chicago Bulls z Michaelom Jordanom - čista poezija in nekaj najbolj noro dobrega, kar je kadarkoli obstajalo. Toda ...
Tadej je tako nerealno dober, da so razsežnosti prevlade z leti rasle in smo ga videli brez konkurence in brez kakršnekoli negotovosti osvajati celo Tour de France, medem ko je Vuelta z njegovo udeležbo bila povsem odločena videti že od prvega kilometra. Zabavno je bilo gledati le zaradi vprašanja, kjer bo napadel, kako bo napadel in kakšno rekordno prednost si bo nabiral. Zavedali smo se, da se lahko zgodi višja sila, ki se je nato tudi zgodila, sicer pa tekmovalne negotovosti ni bilo.
Celo slovenski kolesarski navdušenci in Tadejevi navijači so si v velikem številu priznali, da stvar postaja ... no, dolgočasna. Oziroma da ne občutijo tistih metuljčkov, ki jih prinašajo negotovost, dramatičnost, izenačenost. še bolj pa preostali svet, ki Tadeja sicer občuduje in v velikem številu zanj tudi navija, a seveda drugače kot Slovenci in si še pogosteje prizna, da pogreša napetost kolesarskih bojev. Napetost, ki jo je letošnja Vuelta zdaj kar naenkrat dobila.
Da, vsi vemo, da zdaj ne spremljamo več najboljšega prvoligaša, temveč drugoligaše, morda še s pikico več realizma celo tretjeligaše. A to odpira tisto tabu vprašanje, ali je za povprečnega športnega navdušenca bolj zabavno gledati drugi polčas tekme tretje nogometne lige, ko je po prvem polčasu izid 1:1, ali drugi polčas tiste najboljše Barcelone, ki po prvem polčasu vodi 6:0. Oziroma ali je bolj zabavno spremljati zadnjih deset krogov tretje lige s tremi moštvi v eni točki razlike ali najboljšo ekipo vseh časov, ki ima deset krogov pred koncem 29 točk prednosti pred najbližjim zasledovalcem.
Kolesarski svet bo v preostalih dveh tednih Vuelte noro pogrešal Pogačarja in njegove prikaze edinstvene nadmoči. A po drugi strani ima zdaj dirko negotovosti, napetosti, nepredvidljivosti, drame. In mnogi, zares mnogi priznavajo, da so nekaj takega noro pogrešali. In tudi če pogledamo iz slovenskega zornega kota, smo že v nedeljo s Primožem Rogličem podoživeli, kako je trepetati za usodo Slovenca v boju za najvišja mesta. In nas to čaka tudi v naslednjih dneh. S Pogačarjem imamo marsikaj drugega, stvari brez primere v zgodovini, a tega občutka že dolgo ne.
