Za Slovenijo in slovenske kolesarske navdušence se ta debata neizbežno začne na nekem drugem francoskem Touru pred šestimi leti. Saj veste, koliko je bilo takrat ljudi (in še dandanes jih ni malo), ki so trdili, da na nepozabnem kronometru dan pred pariškim zaključkom dirke Tadej Pogačar ne bi smel premagati Primoža Rogliča. Z drugimi besedami - da bi mu moral pustiti vsaj toliko, da bi zadržal rumeno majico in s tem skupno zmago, ki je slovenska legenda po tistem porazu nato ni dosegla nikoli.
Naj takoj razčistimo, kar smo zagovarjali ves čas in kar pravi vsak gram zdravega razuma. Sicer dva Slovenca ste tekmovala ne samo vsak zase, temveč tudi oba v povsem ločenih ekipah - kot da bi eden tisto tekmo igral za Real in drugi za Barcelono. Vsakršni pomisleki so torej vedno bili nesmisel in norost, takratni dogodki pa nimajo popolnoma nič skupnega s tokratnimi. 'Kako ni pustil Slovencu, pustil pa je Mehičanu?', so sicer vprašanja, ki so se sem ter tja pojavila, a so povsem brez logike.
Razplet druge etape letošnjega toura je bil v vseh pogledih drugačen. Je pa res, da se je Tadej odpovedal etapni zmagi kljub temu, da je bil izrazito hitrejši in da bi zlahka premagal moštvenega kolega Isaaca Del Tora, če bi to želel. Slovenec se je Mehičanu umikal, se zadrževal, ga celo rinil predse in ga spodbujal. Nepredstavljivo v kateremkoli drugem športu. In na prvo žogo težko razumljivo, na drugo in tretjo pa prav tako. Marsikateri športnik se ne bi znal poistovetiti.
Pa ne toliko s Pogačarjem kot takim, temveč z Del Torovo reakcijo. Mehičan je proslavljal v solzah, bil je v ekstazi in res je težko razumeti, da se nekdo tako zelo veseli zmage, do katere je prišel, čeprav tako zelo očitno sploh ni bil najboljši. Kako ti je lahko to vredno toliko, čeprav ti je nekdo drug podaril približno tako, kot oče prepusti majhnemu otroku. In to le tedaj, kadar pred tem otrokom to uspe dovolj dobro skriti - ker če ne uspe, pridejo solze drugačne vrste. Jeza, srd, ihta. Vse to bi marsikdo od Del Tora pričakoval prej kot vesolje veselja.
"Sta kot brata," so ugotavljali v studiu slovenske nacionalne televizije, kjer je voditelj to dilemo sprožil. A ne samo da je bila pravilna njegova ugotovitev, da smo ravno brate želeli najbolj premagati, velja tudi v drugi smeri. Namreč da bi se bratu zmešalo, če bi mu pokroviteljsko pustili zmagati. Sploh v takem trenutku, sploh na tak način. Kajti seveda se ne pogovarjamo o tem, da bi Del Toro vodil v skupnem seštevku in imel zelo slab dan, Pogačar pa bi se odpovedal etapi, da bi Mehičanu repil skupno zmago na Touru. Z drugimi besedami, ne pogovarjamo se o primeru Jurij Tepeš - Peter Prevc.
Je torej to, kar se je zgodilo v Barceloni, patetičen nesmisel, ki bi se mu morala tako Tadej kot Isaac izogniti? Morda na prvo, drugo in tretjo žogo. A so stvari tu vendarle še globlje. Kolesarstvo in moštveno dirkanje sta tako kompleksni zadevi, da je vse skupaj pod črto vendarle treba razumeti in sprejeti. Kajti če malce poenostavimo, je Del Toro eden najboljših kolesarjev na svetu, čigar pogodba pa pravi, da drugače sploh ne sme zmagati.
Morda v kakšnem drugem primeru vse skupaj ni tako očitno, kot je bilo tokrat na ciljni črti. A če je na dirki Slovenec kot njegov kapetan, lahko Mehičan zmaga le tedaj, ko se Pogačar s tem strinja oziroma to dovoli skupaj z moštvom. Če bi ga Tadej kakorkoli in kadarkoli potreboval za seboj, bi Isaac moral biti tam. Brez vprašanja, brez razmišljanja, brez milosti. V neštetih situacijah na zmago ne bi smel niti pomisliti, in tudi na tem Touru je in bo tako.
Lahko smo zelo plastični, ne da bi želeli klicati hudiča. Če se - bog ne daj - Pogačar jutri znajde v groznih težavah, v katerih bo njegov Tour visel na nitki, bo moral Del Toro čisto vse narediti za to, da bi ga rešil, preden bi smel začeti razmišljati o sebi. In če bi padel Tadej, bi zelo verjetno Isaac padel z njim. taka je njegova vloga, taka je njegova naloga. In zato solze, zato objemi, zato ti prizori, ki jih težko razumeti v športih, v katerih sicer imaš moštvene kolege, a ne takšne povezanosti in odvisnosti.
