Vuelto bodo zaznamovale številne izjemno težke etape z dramatičnimi vzponi in zahtevnimi zaključki, pri čemer za kraljevsko velja tista, ki se bo zgodila tik pred koncem. Mnoge bodo težke, a zagotovo poslastica vseh poslastic prihaja predzadnji dan, tik preden se bo karavana pripeljala na slavnostni zaključek v Madrid. Organizatorji so si takrat zamislili etapo s petimi vzponi, s kar tremi klanci 1. kategorije in z zaključnim vzponom tako imenovane specialne kategorije, ki bi moral dati vse končne in dokončne odgovore. Veliko vprašanje je sicer, ali ne bo vse skupaj odločeno že prej, a to je neka druga zgodba.
V teoriji bo najtežji in najbolj odločilen del čisto pred koncem, vendar pa so kmalu po potrditvi udeležbe največjega med največjimi Španci bili prisiljeni kraljevsko etapo nekoliko spremeniti. Stvar seveda ni povezana s Pogačarjevo potrditvijo in tudi ne z njegovim nastopom, temveč jo je prirediteljem zagodla prepočasna obnova cest in utrditev okolice po hudem zimskem neurju. Zaradi uničujočih plazov ni možnosti, da bi tako, kot se za tako dirko spodobi, izpeljali vzpon na znani klanec Hazallanas in tega vzpona tako v izvedbi 2026 ne bomo videli.
Hazzalanas bi moral biti zadnji v nizu vzponov 1. kategorije pred zaključnim dvigom na Collado de Alguacil, je pa Špancem uspelo zadevo spremeniti tako, da etapa ne bo doživela omembe vrednih sprememb ne po težavnosti ne po dolžini. Rešitev so v nori dirki s časom našli v vzponu na El Duque, ki ga na Vuelti nismo videli še nikoli v zgodovini. Trasa bo uspela zaviti tako, da bo do zaključka pripeljala s skoraj natanko enakim številom kilometrov, tudi novi klanec pa je po vseh karakteristikah praktično povsem primerljiv (da ne rečemo enak) z odpadlim starim znancem.
