Ko je Jonas Vingegaard grdo padel na letošnjem Touru in izgubil še teoretične možnosti, da bi ogrozil takrat že (pre)močno vodilnega Tadeja Pogačarja, je slovenski šampion obveljal za velikega gospoda. Dancu je nekajkrat jasno, glasno in javno zaželel hitro in uspešno okrevanje po poškodbah in dal jasno vedeti, da dirka brez rivala ne more biti enaka ter da največ štejejo uspehi, ki jih dosežeš v najmočnejši konkurenci povsem zdravih in kar najbolje pripravljenih tekmecev.
Resda sta bila takrat oba udeleženca iste dirke, toda marsikdo je pričakoval, da bo Vingegaard tokrat vrnil gosposko obnašanje. Sploh ker je novinarje in javnost na Touru hitel prepričevati, da so se odnosi med njim in Pogačarjem izboljšali ter da se celo oblikuje neke vrste prijateljstvo. No, popoln javni molk, v katerega se je od sobote in brutalnega Tadejevega padca zavil Jonas, pa v očeh mnogih govori nekaj povsem drugega. In slika neko povsem drugačno sliko.
Jasno, Vingegaard je s Pogačarjevim odstopom pridobil kar veliko. S spomladansko zmago na Giru se je Danec vpisal v majhno skupino kolesarjev z vsaj eno zmago na vseh treh največjih dirkah in njegova ekipa Visma je tedaj celo kar sama izdelala posebno priznanje ter ga pomagala podeliti vsem s tovrstnim mejnikom. Da je Pogačarja to dodatno motiviralo tako za dominacijo na Touru kot za odločitev o nastopu na Vuleti, menijo številni dobri poznavalci razmer in tesnejši opazovalci dogajanja.
Kristalno jasno je ob tem, da bi brez nesreče Pogačar na Vuelti tudi zmagal in ne samo dohitel Vingegaarda s potrjenim trojčkom, temveč ga zaradi kar petih zmag na najbolj prestižnem Touru pustil celo daleč za seboj. Kako se Danec počuti, ker se to ni zgodilo, lahko le ugibamo. A kar nekaj je bilo v tednih pred Vuelto razkritij, kako nervoznega ga dela Pogačarjeva prevlada, in precej zgovorno se zdi, da se ob vsem, kar se dogaja Tadeju, Jonas ni javno oglasil z besedami sočutja, spoštovanja, podpore.
