Celo bolj hladno. Skoraj laboratorijsko. Jonas Vingegaard je v Barceloni oblekel rumeno majico, Visma | Lease a Bike pa je svetu pokazala, da bo proti Slovencu napadala tudi z orožjem, ki ga na televiziji ne vidiš vedno najbolje: z modeli, izračuni, aerodinamiko in popolno razdelitvijo vlog.
Na papirju je bila zgodba jasna. Uvodni ekipni kronometer, dolg 19,6 kilometra, je dobila Visma. Vingegaard je na Montjuïcu postal prvi vodilni na letošnjem Touru, Pogačar pa je z UAE Team Emirates-XRG zaostal 12 sekund. A če bi ostali samo pri rezultatu, bi zgrešili bistvo dneva.
Visma ni zmagala po naključju
Ni šlo le za to, kdo ima močnejše noge. Pri nizozemski ekipi so traso razstavili skoraj na koščke. V prvem delu, na bolj ravnih odsekih, so delo prevzeli močnejši kolesarji. Edoardo Affini, Per Strand Hagenes, Bruno Armirail in Victor Campenaerts so vlekli tempo, medtem ko so hribolazci ostajali zaščiteni. Ideja je bila tvegana, a jasna: na ravnini ne troši tistih, ki jih boš potreboval, ko se cesta začne dvigovati.
Mathieu Heijboer, eden ključnih mož Visme za zmogljivost, je po etapi razkril, da so taktiko preverjali z različnimi računalniškimi modeli. Pri pripravi je sodeloval tudi aero strokovnjak Jamie Lowden. Modeli so kazali, da bi lahko takšen pristop deloval. In prav to je najbolj neprijetno sporočilo za konkurenco: Visma ni samo verjela v občutek, Visma je imela številke.
Zato je bil prvi dan Toura tudi prvi psihološki udarec. Vingegaard je dobil rumeno majico, njegova ekipa pa dragoceno potrditev, da lahko Pogačarja napade še pred velikimi gorami. Ne z neposrednim dvobojem, ampak z načrtom, v katerem vsak član ekipe ve, kdaj mora izgoreti in kdaj se mora umakniti.
Toda ravno tu se zgodba obrne
Pogačar tega dne ni odšel sklonjene glave. Uradno poročilo Toura razkriva podrobnost, ki je za slovenske navijače morda celo pomembnejša od samega zaostanka: v zadnjih hribovitih 3,7 kilometra je bil najhitrejši prav Pogačar. Zato je oblekel pikčasto majico.
To ni bila tolažilna nagrada. To je bilo sporočilo. Visma je zmagala z znanostjo, Pogačar pa je takoj pokazal, kje se lahko ta znanost začne lomiti. Na ravnini lahko odločajo modeli, veter, aerodinamika in popolna ekipna disciplina. Ko se cesta postavi pokonci, pa se Tour hitro vrne tja, kjer se Pogačar počuti doma.
Dvanajst sekund je resna prednost, a ni obsodba. Je začetek napetosti. Vingegaard ima rumeno majico, Visma ima prvi udarec, Pogačar pa ima nekaj, česar se v njihovih izračunih ne da povsem zapreti: občutek, da zna odgovoriti takoj, ko cesta zaboli. In če je bil to prvi dan, potem je jasno predvsem eno – ta vojna se je šele začela.
