Pred dobrim tednom je 27-letni Slovenec osvojil svoj peti Tour de France. Zdaj je Tadej že spet “v službi”. UAE je potrdil, da bo 22. avgusta po sedmih letih znova startal na Vuelti, sam pa je medtem razkril še nekaj zanimivejšega: njegov veliki cilj za prihodnost ostaja Pariz–Roubaix. Na prvi pogled sta to samo dve novi Pogačarjevi novici. V resnici pa skupaj odpirata precej večje vprašanje.
Kakšen kolesar je Pogačar sploh še?
Zmagovalec tritedenskih dirk, ki želi osvojiti Vuelto? Seveda. Toda isti človek želi premagovati specialiste na tlakovcih Roubaixa, rad napada desetine kilometrov pred ciljem in pogosto porablja energijo v trenutkih, ko bi klasični kapetan Toura raje sedel v zavetrju.
Odgovor je deloma razkril Jeroen Swart, vodja zmogljivosti pri UAE Team Emirates-XRG. Pri večini kolesarjev se po njegovih besedah sposobnost proizvajanja moči začne zmanjševati po približno 3000 do 3500 kilodžulih opravljenega dela. Na brutalnih gorskih etapah se lahko ta številka povzpne prek 4000, prav po 4000 ali 4500 kJ pa se pogosto začne del dirke, kjer nastanejo odločilne razlike. In potem Swart pove nekaj, kar spremeni pogled na Pogačarjevo dirkanje.
Po njegovih podatkih Pogačar po 4500 kJ običajno izgubi manj kot odstotek zmogljivosti, ki jo ima svež. Swart nato povezavo naredi kar sam: prav zato lahko pozno v dirki izvaja dolge napade, se odpelje tekmecem in prednost obdrži. Ne pomeni, da se Pogačar ne utrudi. Pomeni nekaj precej bolj zanimivega: utrujenost mu očitno vzame presenetljivo malo tistega, s čimer lahko napade.
69,3 kilometra, ki povedo več kot laboratorij
In če se 4500 kJ sliši preveč znanstveno, obstaja veliko bolj preprost prevod. Prva etapa letošnje Dirke po Švici. Do cilja je bilo še 69,3 kilometra, ko je Pogačar ostal sam. Za kapetana, ki je prišel po skupno zmago, bi bilo povsem razumljivo počakati, varčevati, nadzorovati dirko. Pogačar je napadel. Več kot dve minuti prednosti pozneje je zmagal. In prav tu Swartov podatek nenadoma ni več zanimiv podatek iz laboratorija. Postane razlaga načina dirkanja.
Kar je za druge tveganje, je zanj lahko orožje
Profesionalno kolesarstvo je dolgo temeljilo na precej jasni delitvi vlog. Kdor je želel dobiti Tour, je sezono in način dirkanja prilagodil Touru. Kdor je bil narejen za klasike, je lovil klasike. Tudi med samo dirko je veljala podobna logika: kapetan ne zapravlja energije po nepotrebnem in praviloma ne odpira dirke 70 kilometrov pred ciljem, če mu tega ni treba.
Pri Pogačarju je te meje vse težje potegniti. Za njim je že peti osvojeni Tour, zdaj ga čaka Vuelta, edina tritedenska dirka, ki je še nima v svoji zbirki, ob vsem tem pa brez skrivanja govori tudi o Pariz–Roubaixu kot enem največjih ciljev, ki jih še želi uresničiti. To je precej nenavadna kombinacija že sama po sebi, saj govorimo o dirkah, ki od kolesarja zahtevajo povsem različne stvari.
In morda prav zato Swartov podatek pove več, kot se zdi na prvi pogled. Pri Pogačarju se običajno pogovarjamo o vatih, pospeških in številkah na klancu, toda njegova resnična prednost se lahko skriva drugje – v tem, koliko te zmogljivosti mu ostane po štirih, petih ali šestih urah dirkanja.
Takrat namreč pridejo trenutki, v katerih se dirke odločajo. Večina je že precej globoko v utrujenosti, Pogačar pa je po podatkih njegove ekipe še vedno nenavadno blizu zmogljivosti, ki jo ima na začetku. Če to prenesemo na cesto, postane precej lažje razumeti, zakaj lahko napade prej, zakaj si upa dirko narediti težko in zakaj se loteva terenov, na katerih bi se še pred leti od zmagovalca Toura pričakovalo precej več previdnosti.
Ne gre torej za to, da bi zanj veljala drugačna pravila kolesarstva. Bolj gre za to, da je prišel tako daleč, da ga ista pravila začnejo omejevati precej pozneje kot večino njegovih tekmecev.
