"Paul Seixas bo uničeval konkurenco." To niso bile besede navdušenega francoskega navijača. Niti nekdanjega šampiona, ki rad pretirava z ocenami mladih talentov. To je dejal Tadej Pogačar. Prav zato je danes zanimivo spremljati, kaj se dogaja okoli 19-letnega Francoza Paul Seixa. Pogačar zelo redko javno izpostavlja tekmece. Še redkeje jih hvali na način, ki nakazuje, da v njih vidi nekaj posebnega. Ko je po dirki Liège–Bastogne–Liège dejal, da je nad Seixasom "navdušen in presenečen", ter nato dodal, da bo v prihodnosti "uničeval konkurenco", so te besede v kolesarskem svetu dobile posebno težo.
Še več, ko se je na nekaj dosežkov mladega Francoza Tadej kar neposredno na njegovih družabnih omrežjih odzval z navdušenjem in ploskanjem, je bilo jasno, kako vesel je zanj in za njegov razvoj. Ker kolesarstvo potrebuje nove junake, Pogačar pa nove izzive. In zdaj, nekaj mesecev pozneje, se ob vsakem večjem dogodku, povezanem s Seixasom, pojavi isto vprašanje. Kaj si o tem misli Pogačar?
To vprašanje se znova pojavlja tudi po dirki Tour Auvergne-Rhône-Alpes, ene zadnjih pomembnih preizkušenj pred začetkom dirke po Franciji. Mladi Francoz je v predzadnji etapi na spustu pri hitrosti okoli 70 kilometrov na uro grdo padel. Posnetki so pokazali odrgnjenega in pretresenega kolesarja, ki je v nekaj sekundah izgubil stik z najboljšimi. Za številne mlade tekmovalce bi bil tak trenutek konec dneva.
Seixas se ni predal
Pobral se je s ceste, sedel nazaj na kolo in začel lov. Kilometer za kilometrom je zmanjševal zaostanek ter na koncu etapo zaključil precej bližje najboljšim, kot bi si kdo predstavljal takoj po padcu. Po prihodu v cilj ni iskal izgovorov. "Vozili smo okoli 70 kilometrov na uro in poletel sem," je dejal ter odgovornost pripisal sebi. V nedeljo pa se pogumno pojavil na startu zadnje etape, a moral že kmalu odnehati in odstopiti.
Na koncu je v skupnem seštevku slavil Mehičan Isaac del Toro, Pogačarjev moštveni kolega, ki bo na bližajočem se Touru (začne se 4. julija) Tadejev prvi pomočnik. Nemalo pa je bilo ob tem zapisov, da je Pogačar nad razpletom dirke navdušen. A kdo Slovenca pozna, mu je kristalno jasno, da to ne bi moglo biti dlje od resnice. Ne samo da je Pogačar občudovalec mladega Francoza, še bolj pomembno je nekaj drugega.
Pogačar brez kančka dvoma ni bil navdušen nad tem, da v soboto Seixas ni mogel konkurirati Del Toru. Nikoli in nikdar ne bi bil navdušen nad tem, da je njegovo moštvo premagalo okrvavljenega, potolčenega, tako zelo nesrečnega tekmeca. In enako velja za končni razplet dirke. Tadej je vesel za Isaaca in svoje moštvo - pika. Ni pa navdušen in ni srečen. Bil bi le, če bi na cilj vsi prišli povsem zdravi in se udarili z vsemi močmi.
Če kdo, potem Tadej ljubi kolesarstvo. Tekmovanje. Bitke. Če bi bilo po njegovo, bi vedno nastopili vsi rivali, nihče ne bi nikoli manjkal zaradi takega ali drugačnega razloga. In vsi bi bili popolnoma zdravi, pri močeh, brez bolezni in padcev. Tadej hoče take zmage bolj kot karkoli, bodite prepričani. In enako kot francoski navijači ali nevtralni kolesarski navdušenci upa, da se bo Paul na štartu svojega fracoskega Toura pojavil popolnoma zdrav in pripravljen.
