Šele ko se človek sprehodi ob cestah, kjer v koridorju med tisoči in tisoči ljudmi kolesarijo najboljši kolesarji na svetu, pred in po etapah pa med množico navdušencev pred moštvenim avtobusom čaka najboljšega kolesarja na svetu, dobi pravo sliko, kakšen zvezdnik je Tadej Pogačar.
Španija ima svojo tritedensko dirko, ampak Tour je neka čisto druga pošast kot Vuelta. Ljudi v tem velemestu, kjer se izmed športnikov le Lamine Yamal, nekoč Lionel Messi in drugi največji zvezdniki tamkajšnjega nogometnega velikana ne morejo v miru sprehoditi po ulicah, brez da bi jih obkolila množica navdušencev, je v začetku meseca zagrabila kolesarska evforija. Pogačar bi se težko sprehodil po mestu, tako kot sta se lahko Blaž Janc ali Domen Makuc po katerem od svojih štirih zmagoslavij z Barcelono v rokometni ligi prvakov. Preveč je bilo ljudi v pikčastih ali rumenih majicah, ki so jih organizatorji ob cestah v štirih dneh podarili mimoidočim na tisoče, ki bi ga prepoznali.
Toritovi najglasnejši
Moramo sicer biti pošteni, da je največ navdušenja ob cestah požel Pogačarjev mehiški moštveni kolega Isaac Del Torro, ki je imel celo glasnejše podpornike kot domači adut Juan Ayuso. Ampak le zato, ker v Barceloni živi ogromno migrantov iz Mehike, ki so srčno in številčno podprli svojega matadorja. V Granollersu ob slovesu od Katalonije sicer ne, ampak lahko jih razumemo. Noč je bila dolga oziroma kratka, kakorkoli obrnemo. Najbrž ga v Barceloni ni bilo Mehičana, ki ne bi okrog četrte ure zjutraj legel k počitku (ali nadaljeval z nočno izmeno) razočaran, potem ko so Jude Bellingham, Harry Kane in ostali rojaki še enega Pogačarjevega pomočnika Adama Yatesa izločili Mehiko z nogometnega mundiala.
Brez ljubezni za Yatesa
»Saj to je Yates! Ljudje, no, pokažite vendar malo ljubezni! Ni samo Pogačar!« je, mimogrede, ko smo ravno pri njemu, pred avtobusom UAE Emirates na Montjuicu iz množice kričal Britanec. Potem ko je Yates sestopil z avtobusa in ni nihče izmed vseh ostalih, ki so čakali Pogija in Del Torra, niti trznil. Ampak v resnici – za vse nevtralne ljubitelje kolesarstva ali površne poznavalce tega športa, ki na ceste niso prišli kot deklarirani navijači Del Tora ali kateregakoli drugega udeleženca Toura (veliko jih je bilo z Norveške), je obstajal samo Pogačar. Ali predvsem Pogačar, da vseeno ne bomo pretiravali.
Ne razumite narobe prejšnjih vrstic, ko smo govorili o najglasnejši podpori Del Toru. Bila je najbučnejša, ampak Pogačar je tisti, ki so ga res vsi poznali. On je zvezda tega Toura, ki so jo vsi hoteli videti od blizu. Tudi Mehičani, ki so ga po zares nesebični potezi Slovenca vzeli za svojega.
Pravijo, da je zdaj Mehičan
Saj veste, bilo je po koncu 2. etape, ko je Tadej v cilju na Montjuicu prepustil zmago mlademu bikcu iz ameriške celine. Isaac je tistega dne do avtobusa UAE Emirates prikolesaril zadnji, ko so vsa ostala moštva že davno zapustila prizorišče. Točno uro in devet minut po prečkanju ciljne črte in pristnem objemu s Pogačarjem si je po opravljenih obveznostih prislužil še topel sprejem svojih zvestih navijačev.
A kar se je dogajalo prej, v tisti dobri uri, je čista norost. Navijači, predvsem mehiški, pa tudi mnogo manj številčni slovenski in najštevilčnejši drugi s Španci na čelu, so se stiščali pred avtobus in vzklikali predvsem Slovencu, ki je tako kot vsi ostali (nekaj časa) čakal zmagovalca dne. Najprej na 'sobnem kolesu', kjer se je 'ohlajal' – kolikor je bilo to pri 35 ali koliko že stopinjah Celzija to mogoče. Pred očmi evforičnih mehiških navijačev, ki so mu glasno izražali hvaležnost za zmago, ki jo je poklonil njihovemu rojaku. »Pogačar, hermano, ya eres Mexicano …« so mu vzklikali, medtem ko je Pogi gonil, odet v mehiško zastavo. »Pogačar, brat, zdaj si Mehičan,« če prevedemo napev.
Iznajdljivi Pogačar
Po nekaj minutah je odšel na krov, a želeli so ga še. Ves čas. Navsezadnje se je množica še(le) kopičila in ga mnogi še niso videli. Zato so ga klicali naprej. Neumorno. Minute pa so tekle ... Kakšne pol ure kasneje je izza hrbta množice, kjer so se avtobusi drugih ekip in spremljevalna vozila že davno prerinili skozi, mimo švignila pikčasta majica. Na kolesu. »Pogačar gre, Pogačar gre!« je začelo kričati nekaj najbližjih in še preden smo uspeli dobro pogledati, ali gre res za Pogija, je bila množica okrog in okrog, njega pa nikjer več. Ne moremo vam torej z gotovostjo zatrditi, ali se je res odpeljal naprej in se nižje v dolini usedel v klubski avto, ki je odpeljal nekaj minut prej. Je pa to precej možno.
Slovenci so ga (u)branili: Pogi je naš
Če je res bil Pogi, ni videl in slišal, kaj se je dogajalo nekaj minut zatem: 'vojna' zanj med mehiškimi in slovenskimi navijači. Prvi so mu že petič ali šestič začeli vzklikati, da je zdaj Mehičan, v čemer je prej tako užival. A prisotni Slovenci so to razumeli, kot da jim Pogačarja hočejo vzeti, zato so ga ubranili za svojega. »On je Slovenec!« je zakričal eden izmed njih in potem je začelo odmevati, »kdor ne skače, ni Slovenec, hej, hej, hej ...« Z druge strani pa po špansko: »Pogi, naš brat ...« Oboji so se nato zedinili pri »Pogi, Pogi, Pogi ...« In vsi so bili srečni in zadovoljni, kot Tadej in Torito, ko sta prišla v cilj.
Malo Slovencev, ampak …
Ko smo ravno pri slovenskih navijačih – teh v Barceloni ni bilo veliko. Vsekakor manj od pričakovanj, glede na to, kakšen zvezdnik je Tadej Pogačar, kako velik športnik je v globalnem merilu, kakšne uspehe dosega in, navsezadnje, kako priljubljena destinacija Slovencev je sploh od vzpostavitve letalske povezave z Ljubljano Barcelona. In kako dostopna. Pisec teh vrstic oziroma njegovi delodajalci z asistenco Nomaga so z bližnjega tržaškega letališča za povratno letalsko karto denimo odšteli 80 evrov.
A v Barceloni smo v dveh dneh naleteli na le nekaj skupinic Pogačarjevih privržencev s sončne strani Alp. Po trije, štirje, do največje s kakšnimi osmimi, devetimi posamezniki. V Granollersu na nobeno. »Nas bo veliko več na Alpe d'Huez, brez skrbi,« nam je zagotovil eden od njih, rekreativni kolesar iz Rimskih Toplic. On je s kolegi prišel tako v Barcelono kot bo na Alpe d'Huez in še na nekaj etap. »Gremo za 13 dni. Letos smo si rekli, da gremo all-in. Dokler še imamo takšnega kolesarja, kot je Pogačar. Za čas naših življenj mogoče ne bo več takih priložnosti,« se zaveda, da Tadej Pogačar ni tako samoumeven, kot se morda zdi komu, ki je začel kolesarstvo spremljati s Primožem Rogličem.
Samo da so ga videli
Ko bi videli, kako navdušeni so bili Španci, da so lahko Pogačarja od blizu videli le za sekundo, dve, tri. Stari in mladi, med njimi fantek, z njegovim dresom za svetovnega prvaka, ali deklica s transparentom, na katerem je v angleščini pisalo: »Tudi jaz kolesarim, da bi bila nekoč kot ti.« A bila je preveč sramežljiva in umirjena, gneča okrog nje pa prevelika, da bi ji Tadej lahko ugodil s kakšnim spominkom, avtogramom in skupno fotografijo, kot je svojemu malemu navijaču po predstavitvi ekip v bližini Sagrade Familie Isaac Del Torro.
V nasprotju z deklico na Montjuicu je objokanega fantka, ki je dolge minute brez predaha kričal »Torito, Torito, Torito …«, osebje UAE Emiratesa, med njimi Slovenec Andrej Hauptman, videlo. Šli so do Del Tora na avtobus, ta pa se je vrnil z nekaj spominki v rokah in malčku podaril spomin, ki ga bo nosil s seboj do konca življenja. Podpisal se mu je na kapo, ga objel, vzel k sebi in z njim spregovoril kar nekaj besed. Množica je bila navdušena, del Toro pa je, ko se je poslovil od svojega malega navijača – takrat objokanega od sreče – nadaljeval z deljenjem spominkov, avtogramov in skupnih fotografij.
Ples pred startom
V Granollersu, kjer Mehičanov ni bilo (veliko), so pred avtobusom, parkiranem nekje sredi kolone moštvenih taborov vseh ekip, vsi čakali Pogačarja. Skozi množico v bližini starta smo se prebili nekaj pred 11. uro. Bogsigavedi koliko časa so že do takrat navijači čakali, da sestopi njihov junak, ki so ga neumorno klicali.
Medtem je z avtobusa nabijal house, tehno ali kakorkoli se že reče tisti ropotajoči glasbi. Stekla so sicer dobro zatemnjena, a v nekem trenutku, ko je nekdo verjetno potoma odgrnil zaveso, smo vendarle videli delček zanimivega dogajanja na krovu. »El esta bailando. Pogačar esta bailando,« je s prstom kazal eden od domačih navdušencev nad Tadejem. Pogačar pleše. In res so plesali kolesarji UAE Emirates, si očitno tako dvigali razpoloženje pred skorajšnjim startom tretje etape.
Vsi navzoči – sto, dvesto njih – so Pogačarja dočakali kakšno minuto pred dvanajsto, kakšne četrt ure pred startom. Na hitro je pomahal in se odpeljal proti startu. V drugo vrsto za nosilci majic. Potem pa via Francija, kjer je že prvi dan dosegel svojo prvo etapno zmago na letošnjem Touru.
Pogačarmanija mu je sledila v deželo, kjer je tako ali tako verjetno še bolj oboževan in poznan kot v Španiji. Vendarle gre za kralja francoskih cest, ki ga je v Pirinejih, predvsem pa ga bo v Alpah, čakalo še veliko spektakularnih trenutkov. Gotovo v družbi številnih rojakov, ki bodo zasedali ovinke po cestah, speljanih proti alpskim vršacem na čelu z Alpe d'Huezom.
