Kdor se vsaj malo spozna na kolesarstvo, mu Patricka Lefevereja ni treba posebej predstavljati. Gre za eno najuglednejših imen v kolesarski karavani, dolgoletnega prvega človeka moštva Soudal Quick-Step, tudi človeka, ki je 'odkril' Remca Evenepoela.
Nekdanji odlični kolesar vloge direktorja moštva v pelotonu več ne opravlja, toda to ne pomeni, da je izginil iz kolesarskega sveta. Nasprotno. V penziji, ki to ni, Belgijec piše kolumne za Nieuwsblad in v zadnji se je lotil Primoža Rogliča.
Do Slovenca je bil, moramo priznati, precej oster. Ampak tak Lefevere pač je. Brez dlake na jeziku. Da ne boste rekli, da smo karkoli vzeli iz konteksta, pa mu njegov zapis, preveden v slovenščino, spodaj prilepimo v celoti.
»Ta teden sem prebral, da želi Lotto-Intermarché prepričati Primoža Rogliča, da bi še eno leto dirkal zanje. Bodimo iskreni: to pomeni, da se ekipe ravno ne postavljajo v vrsto, da bi ga podpisale. In to razumljivo: letos ni dosegel prav veliko, pogosto pada in v karieri je že doživel precej neuspehov. Morda pri Lotu menijo, da ga lahko dobijo po ugodni ceni. In priznajmo: če se bo en mesec pisalo o morebitnem Rogličevem prestopu v Lotto-Intermarché, bo ustvaril dovolj publicitete, še preden bo zanje sploh odpeljal en meter na čelu dirke.
»Še en dejavnik, ki bi lahko igral vlogo – in tako je bilo zagotovo v preteklosti – je pripeljati veliko ime, s katerim se lahko navzven pohvališ. Čeprav je Lotto v zadnjih letih že pripeljal nekaj velikih imen, ki zagotovo niso prišla za drobiž, prestopi pa se nato niso izkazali za uspešne. John Degenkolb, Elia Viviani in Philippe Gilbert – v svojem drugem obdobju pri Lotu – so za nacionalno loterijo skupaj dirkali šest let in dosegli vsega štiri zmage, od katerih nobena ni bila na dirki WorldToura. Seveda, če imaš kot ekipa vsaki dve leti novega izvršnega direktorja, to ni ravno znak stabilnosti. Mimogrede, dogaja se tudi obratno: agenti v javnost spustijo informacijo, da se kolesar pogovarja z določeno ekipo, da bi se zanj začele zanimati tudi druge ekipe in bi lahko dvignili njegovo ceno. To se je v času, ko sem bil pri Mapeiju, zagotovo pogosto dogajalo. To je trik, ki ga radi uporabljajo tudi v nogometu.
Nehvaležni Cavendish
»Priznati moram, da z Rogličem še nikoli nisem govoril in nimam pojma, kako motiviran je še vedno. V takšnih primerih so bile za našo ekipo ključne tri stvari: pogovor s kolesarjem, preverjanje, ali so njegove krvne vrednosti v redu in ali počne kaj sumljivega, ter njegova motivacija. Obstaja veliko primerov kolesarjev, ki si ob koncu kariere želijo podpisati dobro pogodbo, potem pa popustijo. Mislim, da lahko rečem, da sem imel pri tem dober občutek. Ko sem leta 2001 v ekipo pripeljal Richarda Virenquea, so me hoteli obesiti na najvišje drevo. Na koncu se je izkazalo za velik uspeh. Marku Cavendishu sem leta 2021 ponudil pogodbo, ko ni bil več vreden niti pet frankov, rezultat pa so bile štiri etapne zmage na Touru in zelena majica. Ne pravim, da nisem delal napak, daleč od tega. Toda vedno sem govoril: upravičena mi je ena majhna napaka na leto.
»Moj dober občutek mi je prišel prav tudi pri tem, da sem vedel, kdaj nekomu kljub njegovim uspehom ne ponuditi podaljšanja pogodbe. Tako sem storil z Gilbertom in Cavendishem. Gilbert je bil pri nas zelo priljubljen, ker je bil tako profesionalen, vendar mu nisem želel plačati toliko, kot mu je takrat ponujal Lotto. Razšla sva se pod najboljšimi pogoji, česar pa za Cavendisha ne morem reči. Zagotovo ne zato, ker je pozneje v svoji knjigi napadel mene in povedal stvari, ki niso bile resnične. To se mi je zdelo nehvaležno. Navsezadnje sem ga potegnil iz dreka.
»Najtežje je sprejemati takšne odločitve glede ljudi, za katere ti je mar, kot sem moral storiti, ko je bil Wilfried Peeters še kolesar pri nas. Sprva ni razumel, zakaj mu ponujam le enoletno pogodbo; ko sem mu leto pozneje povedal, da mu pogodbe ne želim podaljšati, bi ga lahko zadel s kladivom po čelu, tako razburjen je bil. Takoj sem mu povedal, da ga želim v ekipi kot športnega direktorja, in da mi mora naslednje jutro sporočiti, ali sprejema moj predlog. Ni pretirano reči, da je danes, 25 let pozneje, še kako vesel, da je takrat rekel da. Dovolj je reči: pripeljati ljudi in se z njimi raziti ob pravem trenutku je kakovost, ki je v našem svetu ne gre podcenjevati.«
