Uvod v novo, olimpijsko sezono bi moral biti praznik smučarskih skokov. Povabilo v novo vznemirljivo obdobje za vse ljubitelje tega športa in priložnost, da si na delu ogledajo največje mojstrice, na čelu z Niko Prevc. Tisto skakalko, ki v zadnjih dveh letih premika meje (ne)mogočega, ki podira rekorde tako na skakalnicah kot tudi rekorde gledanosti skokov na družbenih omrežjih.
Namesto tega pa smo na uvodu v novo sezono v Lillehammerju spremljali grozljivko. Grozljivko v podobi praznih tribun, gledalcev je bilo le za peščico, pa še to so bili mnogi v izteku zgolj del spremljevalnih ekip ali pa organizatorjev. Tistih, ki so si zares želeli ogledati ženske skoke, je bilo zelo zelo malo in prizor, ki so ga z vrha zaletišča gledala dekleta, je bil zares žalosten.
To je ena od posledic tega, da mednarodna smučarska zveza vse bolj stremi k temu, da bi ženske in moški skakali na istih prizoriščih. Na drugi strani pa imamo Ljubno, ki je tradicionalna 'meka' ženskih skokov, kjer se tre gledalcev, kjer se išče vstopnica več, pa na drugi strani za naslednjo sezono nima zagotovljenega mesta v koledarju. Ker (zaenkrat) ne more gostiti tako moških kot ženskih. Če bo šlo tako naprej, bo zanimanje za ženske skoke nazadovalo, tekmovalke pa bodo marsikje še naprej skakale bolj kot ne same. Namesto, da bi uživale v prazniku, kot so ga tudi v Ljubnem pa še kje znali pripraviti.
Tudi zato še kako razumemo napore slovenske, avstrijske in japonske zveze, ki si prizadevajo za to, da bi se ta reforma, da bi bili moški in ženske na istem prizorišču, premaknila vsaj do leta 2030 in ne še na naslednjo sezono.
