Že tako je nerazumljivo, zakaj bi moral sploh katerikoli športnik plačevati, da na tekmah nosi dres slovenske (ali katerekoli druge) reprezentance.
To je skregano z vsako logiko športa in dojemanja nacionalne reprezentance. Znano mi je, da to ni praksa samo v Sloveniji, ampak to je res slabo. To samo pomeni, da mednarodna zveza ne dela dobro. Ne samo, da ne dela dobro, ampak dela katastrofalno. Po eni strani Uefa deli milijarde svojim članicam, na drugi strani pa morajo v zimskih športih športniki sami plačati, da lahko tekmujejo. In stroški, predvsem za priprave na sezono, so res visoki. Morda pa bi morali zimske športe organizirati na novo. Morda bi se morali organizirati v ekipe (klube) tako, kot se je kolesarstvo in posamezniki bi nastopali za svoje ekipe, za kar bi bili plačani, na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah pa bi nastopali za svoje države. Tak sistem športa je danes vzdržen.
Klubske ekipe
Prepričana sem, da bi kakšen arabski šejk, ameriški bančnik, švedski trgovec, francosko turistično središče, švicarska znamka prestižnih ur ali njihova sirarska industrija, kitajska tovarna avtomobilov ali japonski nepremičninski gigant brez težav vložil nekaj milijonov v smučarsko ekipo, v kateri bi bili smučarji in smučarke, ki bi lahko po koncu sezone prestopili v drugo ekipo, če ne bi imeli pogodbe (seveda bi lahko druga ekipa plačala odškodnino za prestop). Enak sistem bi lahko bil tudi za smučarske skoke, smučarski tek in biatlon, kako bi obdržali deskanje, nordijsko kombinacijo, prosti slog in telemark na površju, pa nimam ideje. Ti športi bo spet prej ali slej postali popolnoma amaterski oziroma ljubiteljski.
Posamični športi, ki počasi izginjajo s prvih sedežev svetovnega športnega zanimanja – zimski športi, atletika, plavanje, gimnastika … se bodo morali organizirati drugače. Ob pravem sistemu tekmovanja, ki bi nadomestilo sedanja, bi se zagotovo našel tako prostor kot denar, predvsem pa bi športi pritegnili mlajše občinstvo, kateremu v globalnem svetu, kjer sta Sydney in Lizbona oddaljena le desetinko sekunde pritiska prsta na pametni telefon, države pomenijo vse manj. Države kot take mladim v razvitem svetu res ne pomenijo več veliko, čeprav jih politika še vedno hoče obdržati na uzdah z demagogijo o domovini in nacionalnih vrednotah (ki seveda pripeljejo do vojn). Zagotovo pa čez petdeset let država kot institucionalni pojem ne bo pomenila skoraj nič več.
Nogomet kot najbolj priljubljen šport na planetu se je že v svoji osnovi organiziral kot klub, združenje enako mislečih fantov, ki jim je bila ljuba rekreacija z žogo in potem debatiranje ob pivu. Sledili so mu drugi ekipni športi. In vsi ti športi, ki temeljijo na povezanosti skupine posameznikov v določenem okolju, cvetijo še danes. Seveda so medtem precej spremenili ustroj klub, ki je iz lokalnega rekreacijsko-debatnega krožka postal multinacionalka.
Še pred nekaj več kot sto leti so španski diplomanti Oxforda in Cambridga v Madridu ustanovili 'skupnost' in ob nedeljah igrali nogomet ter debatirali o politiki. Danes je posledica tega klub imenovan Real Madrid, multinacionalka z vrednostjo več milijard. No, ne predstavljamo si več, da bi Carvajal, Alaba, Bellingham, Vinicius, Mbappe … skupaj sedeli za mizo v klubskem baru in ob vrčku piva klepetali o izraelski agresiji na vse, kar diši po Arabcih. Da, svet se je v zadnjih stotih letih močno spremenil, spremembe s svetlobno hitrostjo pa je doživel v zadnjih 30 letih, s pojavom svetovnega spleta in novih komunikacijskih orodij.
In šport se bo moral prilagoditi. Nekateri so imeli srečo, da so se že oziroma da so postali model, kako se je treba organizirati, drugi pa bodo morali stopiti na vlak ali pa ostati nekje zadaj, v prahu puščave, kjer bodo od boga pozabljeni.
Financiranje
S takim sistemom individualnih športov bi seveda odpadle ogromne vsote, ki jih zdaj plačuje država za posamezne športe. Nacionalna navijaška pripadnost pa ne bi izgubila ničesar. Ali se danes navijači počutijo prevarane, ker navijajo za UAE ali Boro, kjer pedala vrtita Tadej Pogačar in Primož Roglič? Nič jih ne moti. Tako kot navijače ne moti, če Benjamin Šeško igra za Leipzig ali za Barcelono. Ali Luka Dončić za Lakerse ali za Maverickse, ali Anže Kopitar za Rangerse ali Kingse … Tako jih tudi ne bi motilo, če bi Andreja Slokar nastopala za švicarski La Gruyere ali kitajski BYD ali pa, če bi Timi Zajc nastopal za nemški Volkswagen ali za avstrijski Zgonc. Realnost je pač taka in v prihodnosti se ji bodo morali prilagoditi vsi ali pa jih ne bo več.
MODEL KLUBSKEGA ORGANIZIRANJA V ALPSKEM SMUČANJU
(naključne in izmišljene ekipe)TEAM QATAR FOUNDATION
Marco Odermatt, Dominik Paris, Henrik Kristoffersen, Federica Brignone, Andreja Slokar in Alice Robinson
TEAM LA GRUYERE
Manuel Feller, Loic Meillard, Cyprien Sarrazin, Lara Gut-Behrami, Sofia Goggia in Petra Vlhova
TEAM BYD/SAIC MOTOR
Žan Kranjec, Timon Haugan, Vincent Kriechmayr, Ilka Štuhec, Sara Hector in Lena Dürr
TEAM JP MORGAN
Bryce Bennett, Clement Noel, Filip Zubčić, Mikaela Shiffrin, Michele Gisin in Anna Swen-Larrson
