Miha Verdnik je odgovorni trener moške ekipe za tehnični disciplini (trenerja sta še Sergej Poljšak in Rok Šalej), Aleš Brezavšček je odgovorni trener moške ekipe za hitri disciplini (trener je še Natko Zrnčić Dim), Aleš Gorza je odgovorni trener ženske ekipe za hitri disciplini, odgovornega trenerja za žensko ekipo za tehnični disciplini pa ni. So samo štirje trenerji – Mitja Kunc, Denis Šteharnik, Boštjan Božič in Andrea Massi. Za stanje pred prvo tekmo sezono smo vprašali Mitjo Kunca, ki naj bi bil neuradni vodja ženske tehnične ekipe.
Ste vi vodja slovenske ženske reprezentance v tehničnih disciplinah?
Ne.
Kdo pa je?
Neuradno sem res jaz. Ampak tudi to ne drži povsem, saj imava z Denisom Šteharnikom razdeljene funkcije, da vse skupaj drživa pokonci in da delujemo kot ekipa. Nemogoče je biti šef ženske ekipe. Andreja Slokar dela s svojo ekipo, Ilka Štuhec ima svojo ekipo, s Šteharnikom pa delava skupaj.
Kdo pa bo šel na tehnični sestanek pred posamezno tekmo?
Šla bova s Šteharnikom, ali pa bom šel sam. Zaenkrat gresta lahko na tehnični sestanek dva trenerja. Jaz pa bom potem informacijo prenesel naprej trenerju Slokarjeve Boštjanu Božiču. Smukaška ekipa pa je tako ali tako po svoje in bo na sestanke hodil Aleš Gorza, ki je edini trener.
Kakšen je sploh cilj ženske ekipe za tehnične discipline na prvi tekmi svetovnega pokala v Söldnu?
Imamo realne cilje – ena med deset in dve med dvajset. Res pa je, da je tekma v Söldnu posebna. Ta ledeniška dirka je precej hitra in mislim, da bo rezultat posledica dnevne forme. To govorim za vse tri, po informacijah, ki jih imam tudi za Slokarjevo. Za Ano Bucik Jogan in Nejo Dvornik vem vse podrobnosti – sta zdravi, sta zelo dobro oddelali pripravljalno obdobje, izgubili smo vsega en sam dan na snegu, nazadnje v Söldnu. Nimamo enormne količine snežnih dni, smo pa v pripravljalnem obdobju delali zelo kvalitetno.
Delate predvsem z Ano, ki je imela lani slabo sezono. Cilji? Najboljših sedem v slalomu in najboljših 15 v veleslalomu?
To je izvedljivo. Zaenkrat je težko karkoli napovedovati, a sem miren in zadovoljen z napredkom. Ana je že v preteklih letih potrebovala precej časa, da je začela dosegati rezultate. Pri njej ne gre preko noči. Krivulja se obrača navzgor in upam, da ji uspe. In lani ni bila malo 'podrta', lani je bila precej 'podrta'. Ni imela dobrega rezultata razen Söldna, pa še ta uspeh je bil bolj naključen, ker so se že na začetku sezone dogajale stvari, ki so vplivale predvsem na psiho in se je pri njej vse skupaj podrlo.
Je za slovensko smučanje dobro, da imamo pri ženskah pet ekip in šest smučark? Ali sploh lahko delujete drugače?
Zaenkrat se ne da delati drugače, če smučarke želijo delati v svoji ekipi. Konkretno Andreja in Lila. To sta tekmovalki, ki imata svoj program nastavljen na zasebno ekipo.
To prinaša višje stroške, a Slovenija ima tako malo tekmovalk, da bi jim morala zveza pomagati po najboljših močeh.
Zagotovo, a to ni moja stvar. To je stvar Smučarske zveze Slovenije. To je njihova naloga. Seveda vse skupaj ni enostavno. Že v preteklosti so poskušali spraviti vsa dekleta skupaj v eno ekipo, a ni šlo. Nazadnje, ko je ženska ekipa delovala enotno, je bilo to v času, ko je bil vodja Janez Slivnik in sva bila njegova pomočnika Sergej Poljšak in jaz. Potem se je mozaik sesul.
Trend samostojnih ekip je tudi drugje – v ZDA z Mikaelo Shiffrin, v Švici Lara Gut-Behrami, v Avstriji, v Italiji …
Povsod je to trend, seveda pa je vprašanje, ali je tak način finančno vzdržen. Posebej pri nas. Stroške ne moremo manjšati, če hočemo imeti kvalitetne programe. Podražili so dan bivanja na tekmah in na take stvari trenerji ne moremo vplivati. Trenerji lahko zmanjšamo obseg treningov, toda potem se pojavi vprašanje konkurenčnosti. V slovenskem smučanju že tako težko držimo priključek z ostalimi, potem pa naj bi delali manj in ne več … Kam bi prišli s takim načinom dela?
