Rodil se je sicer v vojvodinskem mestecu Senta, ki je kasneje dal še enega rokometnega velikana, vratarja Arpad Šterbika, v Ljubljano pa je na pobudo trenerja Ive Munitića prišel sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja in bil ključen mož pri vzponu Kolinske v vrh jugoslovanskega ter evropskega rokometa.
Tedaj še montažna dvorana Kodeljevo je v tistih časih pogosto pokala po šivih, mož s številko 13 na hrbtu pa je bil ljubljenec navijačev. Eden tistih, ki ga je Ljubljana nemudoma vzela za svojega. Če je imela nogometna Olimpija Danila Popivodo Popeja, je imel rokometni Slovan Krivija.
Bil je prvi zvezdnik tiste generacije Slovana, ki je osvojila naslov jugoslovanskega prvaka in sezono kasneje igrala v finalu pokala prvakov. Kodeljevo je bilo takrat trdnjava. Na poti do finala so padali mo(go)čni evropski klubi kot so romunska Steaua, Barcelona in moskovski CSKA. Magdeburg je bil v finalu premočan, plus dva iz Ljubljane ni zadostovalo za povratno tekmo, tudi ali predvsem zato, ker so Nemci uspeli zaustaviti oziroma odrezati Krivokapića.
Nemški Spiegel ga je takrat opisal kot medveda. Medveda, ki je bil strah in trepet vratarjev. Hrust, ki je imel top v roki. Pravzaprav v obeh rokah, po golu je udrihal tako z desno kot z levo. Pri 27 letih si je namreč težje poškodoval desno ramo. Za marsikoga bi to pomenilo konec kariere, on se je naučil metati z levo. »Imam dve roki, in če sem lahko uporabljal desno, lahko tudi levo.« Desno si je tesno privezal ob telo, v levici pa medicinka, s katero je vztrajno metal v steno. Kodeljevo se je treslo, bodo dejali očividci. Do konca kariere je uporabljal obe roki in po potrebi igral na levem ali desnem zunanjem.
Zabijal je z desetih, enajstih, dvanajstih metrov. Kasneje je igral tudi v Španiji, toda najboljša leta, najboljše tekme je pustil prav na Kodeljevem. Po koncu kariere je le še redko prišel v Ljubljano. Ena teh redkih priložnosti je nastopila leta 2011, ko se je zlata generacija vnovič zbrala. In so v tistem popoldnevu, ki se je zavlekel globoko v noč, krenili po poti spominov in tovarištva. Za razliko od nekaterih nekdanjih soigralcev sam ni ostal v rokometu, edina vez z rokometom sta bila nečaka Marko in Milorad, ki je tresel mreže tudi v dresu koprskega Cimosa. V torek popoldne je po rokometnem svetu in svetovnem spletu zakrožila novica, da ga ni več.
