mirko_kaja13 Odkrito.si

Znanemu voditelju po ločitvi ukradla srce ...

dc7e6d32686319757908641bac7f6006 Svet24.si

Baba Vanga in Nostradamus napovedujete naravne ...

čarobna ženska Petisvet.si

21.12. - čarobna noč, ko se izpolnijo želje, ...

Michael Schumacher Svet24.si

Michael Schumacher ni prikovan na posteljo; oče ...

franko bajc Svet24.si

Franko priznava: K zmagi je pripomoglo tudi ...

NIck JOnas Najstnica.si

Nick Jonas priznal, da si želi otroka

korošci 3 Njena.si

Iskreno priznanje Dunje Vrhovnik

Aleš Praznik
Aleš Praznik
1 22.10.2018 18:53:41

Rokometna Soča

www.alesfevzer.com

Marsikomu je verjetno znano, da imamo pri nas svetovno znani rehabilitacijski center Soča, v katerem so tako ali drugače postavili na noge in nazaj v normalno življenje neverjetno število ljudi s takšnimi ali drugačnimi okvarami lokomotornega aparata. Prispevka ne pišem iz zdravstvenih vzgibov ali razlogov, temveč bom ta humani zdravstveni center vzel kot prispodobo ali primerjavo v rokometnem dogajanju pri nas. Zato ne bom več kot toliko našteval razlogov, zakaj in kako je nekdo pristal v tem res vrhunskem centru, v katerem so pred leti pomagali pri rehabilitaciji tudi žal mnogo prezgodaj pokojnemu Jožetu Šilcu, legendarnemu trenerju RD Kolinske Slovana, s katerim je bil vice prvak Evrope v takrat najmočnejšem klubskem tekmovanju.

Naš najboljši rokometni kolektiv je že večkrat predstavljal rehabilitacijski center bodisi za domače bodisi za tuje igralce. V kolikor je to bilo za domače igralce, se to razume in je pozitivno za naš rokomet, v kolikor je to za tuje in od tega klub nima praktično nič, ne po igralni ne po materialni plati, pa je to zelo kočljiva in zadeva za poglobljeno diskusijo. Več primerov iz bogate novodobne rokometne zgodovine je bilo pri nas tudi v to smer, da smo na domačem dvorišču afirmirali in gmotno bogato podpirali tako igralski kot trenerski kader – lep primer je aktualni selektor –, do domačega pa smo bili vse prevečkrat pretirano kritični ali celo mačehovski. Zato veseli poteza vodstva RK Celja Pivovarne Laško, da je končno dala priložnost domačemu trenerju, ki je v vseh pogledih vzgojen doma kot nekdanji vrhunski rokometaš reprezentant in kot visoko šolan trener z diplomo in najvišjo možno mednarodno licenco EHF Pro Master Coach, ob tem pa lahko še z gotovostjo trdim, da je strokovnjak z visoko izraženimi moralno-etičnimi načeli navzlic kakšnemu zdrsu na tem področju v času trenerskega zorenja in učenja. Poznam ga še iz časov, ko je začenjal svojo pot kot pionir v Celju, in sem o tem, kar govorim o njem, res močno prepričan. Poleg njega in njegovega pomočnika, legende kluba, Stanka Anderluha, je še kako jasno tudi trenerju vratarjev Alešu Anžiču, kaj in kako se igra po notah celjske rokometne šole. In končno je klub v res pravih celjskih rokometnih rokah, kar me navdaja z optimizmom. In ko smo že pri rehabilitacijskem centru, bi si rokometni navdušenci lahko samo želeli v prihodnosti takšnih igralcev iz tujine, kot je nova okrepitev William Accambray. Ta je res v vseh pogledih dodana vrednost moštvu in za takšne naj bo celjski klub še naprej rokometna Soča. Ne vem, kako je celjskemu vodstvu kluba uspelo pripeljati rokometaša, ki mu verjetno v domovini ne bi bila ravno težava najti kluba, a verjetno je pri njegovi odločitvi prevladalo tudi dejstvo, da je RK CPL stabilen član zgornjega doma lige prvakov in je tako bolj na očeh potencialnim delodajalcem. Samo upati je, da ga obdržijo kot prototip skromnega vrhunskega rokometaša in osebnosti čim dalj časa za vzgled mlajšim rodovom pri nas. Poteza z angažmajem Ivana Sliškoviča v lanski sezoni ni bila ravno posrečena in vprašanje je, kdo je pri tem imel kaj od tega. Po moji skromni presoji klub kot tak še najmanj. Med tem in prejšnjim primerom je zame ogromna razlika in tudi ljudje, vpleteni v oba primera, niso vsi isti. Upam pa, da je bil v obeh primerih primaren interes kluba.

Zdaj pa še o zadevi, o kateri lahko govorim samo hipotetično, ker nimam materialnih dokazov za to, kar je kot novica priletelo v rokometnih kuloarjih daleč v notranjost rokometne Slovenije. Ali če to povem v obliki skrajšane glose. Rokometni mečevalec, še do včeraj zaprisežen meču s ponosom in častjo za barve ščita, ki ga je branil na igrišču v številnih bitkah, ga je hladno odvrgel – ne po lastni krivdi –, saj so ga ostali mečevalci s solznimi očmi izločili iz svoje viteške druščine. A glej ga slavnega naj… mečevalca, kako je hitro pozabil na svojo viteško druščino in je prijahal na belem konju – sicer brez insignij grofije na sedlu – stare druščine na obisk konkurenčni viteški postrojeni vrsti pred začetkom vadbe dva dni pred viteškim mitingom in jim pomagal pri pripravi lahke konjenice skozi trening in analizo nasprotnikovih vitezov, in to s pomočjo srednjeveške animacije viteških iger. Vse to naj bi bila absolutna skrivnost, a kaj ko v deželi Kranjski novice šibajo hitreje kot najhitrejši iskri vranci z vitezi na plečih in v stari viteški druščini razkrinkajo nečastno neviteško obnašanje svojega vodilnega mečevalca, še preden se vrnejo v svoje grajske dveri. Razočaranje je nepopisno in neizmerno med graščaki in vitezi te slavne grofije. Pa tudi nekdanji ostali vitezi ali vitezi iz drugih grofij se ob teh pritlehnih novicah zgražajo nad vedenjem svojega stanovskega kolega. Le kakšen bo epilog te vznemirjajoče vesti in kakšni sta morala in etika še do včeraj prvega meča slavne grofije, je veliko vprašanje med vitezi iz celotne dežele Kranjske.

In ko smo že pri današnjem pisanju pri rehabilitaciji in rokometni Soči, naj o vsem skupaj povem še svoje skromno mnenje. V športu naj bi (?!!!) navzlic profesionalizmu vladala visoka moralno-etična načela. So seveda žal tudi izjeme, predvsem pri zlorabah dopinga in nameščanju tekem zaradi takšnih ali drugačnih nizkotnih namenov. Vsaj v vrhu športnih kolektivov in institucij naj bi bili ljudje z res najvišjimi možnimi moralno-etičnimi načeli na osebni ravni in z dejanji v vsakodnevni praksi. V kolikor so dogajanja nekje blizu Oglejskega patriarhata, omenjena v obliki glose, resnična, si kot dolgoletni športni delavec in nekdanji športnik, ki mu fair play, morala in etika niso na zadnjem mestu in kot takšni tuji, želim, da za tega še do včeraj »junaškega in ponosnega« viteza v Sloveniji ne bo prostora za rehabilitacijo. Naj ga rehabilitirajo kar v drugih okoljih, saj je škoda, ki jo je napravil v viteškem domačem okolju, nepopravljiva, skoraj kot tista, ki je bila storjena na Soški fronti, če je že Soča v današnjem prispevku osrednja nit pisanja.

Za zaključek pa še to, da čeprav nisem profesionalni novinar, kaj šele raziskovalni, sem opravil celo množico pogovorov in preverjanj na to temo s ciljem, da sredstva opravičujejo cilj, in sem poskušal celotno zadevo vsaj razumeti, če že ne oproščati. A vsi člani viteškega omizja, s katerimi sem govoril, so se strinjali, da je to sprevrženo obnašanje skrajno nečastno in vredno vsega obsojanja tega »viteškega pezdeta«. Zadeva bi morala po večinskem mnenju vseh urgentno romati tudi na častno razsodišče viteškega združenja demonstratorjev viteških veščin.

Članki iz rubrike