Že dolgo nisem potoval z vlakom, zahvaljujoč Slovenskim železnicam, pa z udobnim vlakom prek Münchna do Kölna odhajam na enega od vrhuncev rokometnih dogajanj v Evropi v tem letu. Z novinarskega stališča je to pravo razkošje, saj se lahko v miru pripravljaš na naloge, ki te čakajo, vmes v miru občuduješ urejeno krajino ene najmočnejših držav na svetu in še kaj koristnega spotoma prebereš. Vlak je zame najbolj osebno potovanje zaradi umirjenosti potovanja in možnosti spoznavanja ljudi zaradi udobja, ki ga nudijo tehnološko dovršeni vagoni. Zato se te poti, ne samo zaradi rokometa, veselim kot že dolgo ne. Nazadnje sem z vlakom potoval prek Balkana na mediteransko prvenstvo kadetov v Katerini v Grčiji leta 2005, na katerem verjetno zaradi finančnih težav zveze verjetno sploh ne bi sodelovali, če nam ne bi že takrat na pomoč priskočile SŽ.
Ko to berete, sem že na mestu dogajanja in v živo lahko že spremljam skupine navijačev, ki so prišle podpret svoje rokometne ljubljence. Pri zvestobi klubu so nekaj prav posebnega navijači Veszprema, ki svojim ljubljencem ne glede na uspešnost v podporo zvesto stojijo ob strani. S tem klubom imamo Slovenci prav poseben prijateljski odnos zaradi Celja Pivovarne Laško, ki na vseh ravneh in v starostnih kategorijah že tradicionalno dolga leta goji z njimi res pristne odnose. Njihova dvorana je, zahvaljujoč celjskemu arhitekturnemu biroju Ernst, dvojčica celjskega Zlatoroga, kar samo dokazuje, kako lahko z roko v roki sodelujeta šport in gospodarstvo v obojestransko korist.
Lahko si predstavljate, komu bodo namenjene moje simpatije na tem rokometnem spektaklu. In ne samo zaradi tega, temveč predvsem zaradi naših treh celjskih vitezov, ki si zaradi rokometnega tržnega dogajanja svoj kruh služijo v tujini. Dragan Gajić, Gašper Marguč in Blaž Blagotinšek predstavljajo naš rokometni ponos v tem klubu evropske veljave. Poleg njih pa bo, med drugim tudi za nas, ponosno barve svojega kluba PSG iz Pariza zastopal Gorazd Škof.
Med pisanjem mi misli nenehno uhajajo k našim in tudi ostalim igralcem, ki so si izborili to čast in veliko odgovornost, da se lahko borijo za krono najboljšega evropskega klubskega rokometnega kolektiva za leto 2017. Prav živo si predstavljam, kaj se dogaja v njihovih glavah, medtem ko se še z zadnjimi pripravami pripravljajo na polfinalnega nasprotnika. Prva tekma med Veszpremom in PSG-jem predstavlja napeto odprtje finalnega turnirja. Druga tekma med Vardarjem in Barcelono bo dvoboj španskega znanja dveh vrhunskih strategov in mednarodnih, vrhunsko izbranih igralskih zasedb ter bo verjetno še bolj negotova kot prva.
Potrdila so se moja predvidevanja o uvrstitvi vsaj treh moštev na zaključni turnir, ki jih vodijo trenerji iz Španije. Ob tem je smiselno povedati, da njihova stroka analitično deluje na vseh področjih, potrebnih za vrhunske rezultate. Nedvomno so ena izmed vodilnih držav na svetu v rokometni stroki, če že ne vodilna. Delno je za njihovo številno zastopstvo po svetu krivo tudi to, da se je Španija pred leti znašla v gospodarski krizi in so klubi drastično zmanjšali proračune. Vendar bi bilo brez njihovega znanja in ugleda njihovo iskanje dela po svetu zelo neuspešno. Igra, ki jo ustvarjajo ti trenerji, je vsaka zase v nečem posebna. Vardar ima za moje strokovno oko najlepšo in najraznovrstnejšo igro v napadu, Barcelona najbolj enostaven in učinkovit napad, Veszprem ima najboljšo obrambo, ob sicer dobrih vratarjih vseh nastopajočih moštev pa zame še najboljši vratarski par, čeprav se zaradi Omeyerja in našega Škofa pri Parižanih marsikdo z mano ne bi strinjal. No, ti imajo ob vsem naštetem tudi najbolj zvenečo igralsko zasedbo in polno blagajno, ki jim omogoča plačevanje enega najdražjih, če ne najdražjega trenerskega para, toda po sistemu igre in učinkovitosti pa so najmanj prepričljivi. Njihova igra sloni na posamičnih prebliskih zvezdnikov od enega krila do drugega, vključno s krožnim napadalcem in dnevno formo enega od vratarjev. Ne v fazi branjenja ne v fazi napada ne vidim vrhunske uigranosti med posamezniki in za moj okus tudi ne pravega moštvenega duha. V vseh pogledih so v prednosti ostali trije klubi in pravo presenečenje bi bilo, če bi se uvrstili v finale, kjer jih seveda vsi pričakujejo.
Rokomet je zelo kompleksna moštvena igra, ki pa ima žal tudi nekatere samo njemu znane zakonitosti oziroma može, ki ga upravljajo. Tudi če imaš najboljše izbrano in najdražjo zasedbo ter slavnega, preplačanega trenerja, zame sumljivega slovesa, ki tudi pri nas svojega ugleda ni upravičil, ti to ne jamči končnega uspeha. Na veselje nekaterih in žalost drugih štejejo pri tem tudi tradicija, zasluge in še marsikaj, kar prepuščam domišljiji bralcev.
V mojem športu se ne ukvarjam z napovedovanjem rezultatov, saj je vse bolj zanimiv in nepredvidljiv, tako kot denimo lanski finale, v katerem je zablestel naš Uroš Zorman in že četrtič osvojil to najbolj laskavo klubsko rokometno priznanje. A vendar na osnovi videnega v tej tekmovalni sezoni predvidevam, da se bosta v finale uvrstila Barcelona in Veszprem. Morda me bo po tiho presenetil Vardar, kar zame niti ne bi bilo tako veliko presenečenje, saj izjemno cenim trenerjevo delo in me je v letošnji sezoni najbolj prepričal z igro svojega moštva. V tej se vidi natančno določene in razdeljene igralne naloge tako v fazi branjenja kot prehoda v protinapad, da o raznovrstni in do potankosti izdelani taktiki igre v napadu ne govorim. Igralcem se v zaključku napadalnih akcij sicer vidi, da imajo pri tem svobodno izbiro, toda pred tem so njihove rokometne gibalne aktivnosti vrhunsko usklajene na ravni moštvene taktike in skupinskega delovanja med dvema do tremi igralci. Njihovi napadi tudi niso tako »papagajski«, kot jih pri napadalnih osnovnih kombinacijah uporablja večina rokometnega sveta. Videti je veliko več izvirnosti. Imajo pa še enega velikega aduta, ki na samo igro nima tako neposrednega vpliva ali pač? To je vpliv družine Načevski iz Makedonije na sodniška in rokometna dogajanja na splošno.
Če moje napovedovanje rokometne prihodnosti napovedujem v slogu rokometnega Nostradamusa, slavnega napovedovalca prihodnosti, ki je med drugim napovedal pitje vode kamel iz Rena v tretjem tisočletju, potem si lahko drznem napovedati sledeče: Veszprem bo po hudih mukah prvak lige prvakov, njegov bodoči trener Ljubomir Vranješ pa naslednje leto ne bo imel lahke naloge pri ubranitvi naslova. Njihov zdajšnji trener Xavi Sabate, ki je kariero v tem klubu začel kot pomočnik slavnega igralca iz časov serijskega osvajanja naslovov evropskih prvakov pri Barceloni, Carlosa Ortege, se bo poslovil v slogu velikih mojstrov svojega poklica in se mu s trenersko prihodnostjo ne bo treba pretirano ubadati. K njegovemu uspehu bodo velik delež dodali tudi naši trije v uvodu že omenjeni uveljavljeni rokometaši. Barcelona je zame zaradi mladosti in med drugim tudi zaradi prihoda našega Jureta Dolenca, ki je svojo reprezentančno pot začel pod mojo taktirko na že omenjenem mediteranskem prvenstvu v Grčiji, moštvo prihodnosti in nanjo stavim prihodnje leto. Upam, da bo tja prej ali slej pot odnesla še koga izmed naših velikih upov, kot je na primer Blaž Janc.
Če se bodo moja predvidevanja uresničila, sem definitivno malo v šali in malo zares resnični rokometni car. Kralj in kraljeviči pa bodo tisti, ki bodo po mojih predvidevanjih osvojili naslov evropskega klubskega prvaka te sezone in bodo to zalili s penino v Nemčiji, imenovano Sekt, ki je v teh krajih po kvaliteti primerljiva s francoskimi šampanjci, kamele pa bodo na vodo iz Rena še malo počakale.
