Mint Butterfield Svet24.si

Izginila hčerka ameriškega milijarderja, ...

duša Svet24.si

Pogovori s pokojnimi ne izčrpajo, ampak pomirijo

Screenshot 2024-04-25 at 16.31.28 Necenzurirano

Žakelj obrnil ploščo: zdaj ve, da je na ...

milan kucan sr Reporter.si

Razvnete strasti v SD: Milana Kučana razkuril ...

popovic Ekipa24.si

Velika drama kapetana Celja: Po tekmi z Domžalami...

poroka rudi marjetka Njena.si

Marjetko in Rudija razdvojili, a sta našla pot ...

luka doncic Ekipa24.si

Luka Dončić je postal del izbrancev in podpisal ...

Miha Andolšek
Miha Andolšek
0 13.04.2017 19:45:15

Športna Slovenija Stojakoviću ni obrnila hrbta: Zdaj vsaj enakovredna tekma

Odziv na njegovo zgodbo, na njegov boj, ki ga je predstavil v našem in vašem časopisu, je bil precejšen. In tudi navdihujoč. Ko so odpovedale in mu hrbet obrnile državne institucije, ko so se skrile za neprebojni jopič svojih pravil in določil ter si ga pri tem podajale kot fliper žogico, rokomet ni odpovedal, rokomet Nenadu Stojakoviću ni obrnil hrbta, rokomet oziroma šport ni razočaral. Marsikdo in marsikaj drugega da, rokomet ne.

Če se država in vse institucije, ki spadajo pod ta pojem, nikakor niso (z)mogle zganiti in zediniti, kaj naj z njim, ter so si ga je raje podajale sem in tja, je rokometna oziroma bolje rečeno športna družina stopila skupaj ter v uri nuje priskočila na pomoč enemu izmed svojih sinov, ki morda ni bil ne največji, ne najboljši, ne najbolj atraktiven, a bil je borben, bil je ljudski, bil je srčen in zaradi vsega naštetega je bil – njihov. In še vedno je, pa čeprav je od konca njegove kariere minilo že kakšnih ducat let in čeprav od tistega telesa, s katerim je bil bitke na šestmetrski črti, zaradi vseh zdravstvenih težav, ki so prišle tudi ali predvsem kot posledica prav teh bitk, ni ostalo prav veliko. A kot je nekoč zapisal Antoine de Saint-Exupéry, bistvo je očem tako ali tako nevidno. V Trbovljah, Dobovi, Trebnjem, Krškem, Velenju, Celju in še marsikje drugje še vedno vedo, kaj je tisto bistvo, ko je govora o Nenadu Stojakoviču oziroma o tem, kdo in kaj je Nešo.

Denar, s pomočjo katerega naj bi se podal na operacijo v Švico, so do danes že zbirali v Trebnjem, Trbovljah, v Dobovi, Krškem in Ljubljani, od koder so v preteklih tednih prihajale slike Stojakoviča, obkroženega z rokometnimi prijatelji. Čudovite podobe, tistemu vozičku navkljub. Še številni so se mu oglasili, mu namenili spodbudno besedo ali dve, še številni so darovali neposredno na račun Humanitarnega društva Enostavno pomagam. In ni še konec, daleč od tega. Konec meseca sledi humanitarna akcija v Velenju in potem na začetku junija še v Celju, obakrat ob robu največjega slovenskega rokometnega derbija, rokometna zveza pa je po drugi strani napovedala revijalno-humanitarni dvoboj med poslavljajočimi se oziroma zdaj že nekdanjimi reprezentanti na eni in selekcijo sveta na drugi strani. In tako dalje, akcija, ki bi jo lahko poimenovali Za Nešota, gre naprej.

MAJHEN KORAK, A VELIK SKOK
Medtem ko ga zaje*ava zdravje in ga zaje*ava država, kar je vsaj tako učinkovita naveza, kot je bila nekoč v devetdesetih tista Stockton-Malone, se je na njegovo stran, v njegov kot postavila rokometna, športna Slovenija. Njegovi Zasavci, njegovi Trebanjci, njegovi Dobovčani, njegovi Celjani ... Odziv ljudi, znanih in neznanih, vsi ti klici in sporočila spodbude znanih in neznanih ...

»To ti pomeni ogromno, to ti da vedeti, da si nekaj v svojem življenju in karieri moral početi prav. Da te niso pozabili ... Samo za primer, Alenka Cuderman denimo, naša edina rokometašica z zlato olimpijsko medaljo, ki je osebno ne poznam, mi je poslala sporočilo in potem nakazala denar. Ali pa ko sem bil gost Krima Mercatorja na turnirju regionalne lige, ko je bila Deja Ivanovič vseskozi ob meni in moji družini, se pri tem trudila, kot da smo dolgoletni družinski prijatelji, pa sva se pravzaprav dejansko šele spoznala. Ali pa na primer rokometašice Budućnosti in Vardarja, ki so na istem turnirju, ko so izvedele, za kaj gre, v slačilnicah pobirale denar in tudi same prispevale v sklad. Težko opišem, koliko ti vse to pomeni,« je povedal Stojakovič in dodal, da se je v skladu do zdaj zbralo približno dvanajst tisoč evrov. Vsak evro, vsaka beseda, vse to je majhen korak za človeka, a velik skok za Nenada, če malce parafraziramo Neila Armstronga.

kako pomagati

Nenadu lahko pomagate tudi vi s finančno donacijo, ki bo v celoti namenjena za nadaljnje zdravljenje v Švici. 
Podatki za nakazilo donacije
HD Enostavno pomagam – Nenad Stojakovič, Pod lipami 26, 3000 Celje
TRR: SI56 6100 0001 6456 785
Namen: Pomoč Nenadu Stojakoviču
Sklic: SI00 133-2017
Koda namena: CHAR

Nerad sicer kogarkoli izpostavlja, saj je prepričan, da bo zagotovo koga pozabil. Hvaležen je vsem in vsakomur; nekateri so prispevali nekaj evrov, nekateri so mu bili v moralno podporo, spet drugi so globoko segli v žep kot denimo eden izmed nekdanjih soigralcev Jure Višček in njegovo podjetje Alva. Kot že rečeno, je vsakemu posebej iz srca hvaležen. »Obvezno napiši, da tudi vam na Ekipi, ker ste predstavili mojo zgodbo in pomagali zagnati vse to kolesje.«

DRŽAVA PA MOLČI
A če so ga pozitivno presenetili vsi ti športni prijatelji, je ostal razočaran nad tisto »drugo« stranjo, tistim drugim bregom, tista »druga« stran se namreč ni oglasila. Zdravstvo, birokracija, zavarovalništvo, sodnija, država, imenujte, kakor pač hočete, oziroma vse skupaj in vsak posebej. Niso se oglasili, ne z opravičilom, ne s pojasnilom, ne z odgovorom na obtožbe na njihov račun, pa čeprav bi se lahko, pravzaprav morali, ker navsezadnje ni vse črno-belo, ker ima navsezadnje vsaka zgodba bojda (vsaj) dve plati. Držijo se tistega, da je molk zlato, ali pa nimajo česa povedati v svoj zagovor, v svoje opravičilo, v svoje pojasnilo. Morda pa jim je preprosto vseeno. »Težko verjamem, da moje besede niso prišle do njih. Ne vem, ali jim je res popolnoma vseeno za nas, navadne smrtnike; še vedno upam v nasprotno, a žal ni bilo nobenega odgovora, nobenega odziva, ničesar. Morda pa nimajo kaj povedati, če nekdo na tvoj račun izreče tovrstne kritike, da ne rečem obtožbe, ti pa molčiš, kaj ti to pove? Sam bi se zagotovo odzval, branil, poskušal predstaviti svojo plat zgodbe, tako pa ...«

502-22-cerar
Stojakovič si želi, da bi si predsednik vlade utrgal čas tudi zanj.

Kje je tu Olimpijski komite Slovenije, kje so tu številni politiki in funkcionarji, ki se sicer tako radi fotografirajo ob rokometnih uspehih? Z redkimi svetlimi izjemami se niso odzvali na njegove besede, niso se pridružili akciji, po dobri stari navadi so se prelevili v noje in glave potisnili globoko v pesek. Še kako živ je denimo spomin na predsednika vlade Mira Cerarja, kako nekega sobotnega januarskega večera sredi dvorane v Bercyju prešerno proslavlja bronasto medaljo in se objema z rokometaši. »Želim si, da bi se prišel slikat tudi z menoj, da bi tudi mene objel in bi spregovorila kakšno besedo. A ni še prišel in vprašanje, če bo,« je dejal 50-letnik, ki si je dres prav te (!) reprezentance nadel 33-krat in ki je tudi sam v dresu te reprezentance osvojil medaljo.

Kakorkoli že in vsemu navkljub, njegov boj, njegova tekma se nadaljuje, tekma še zdaleč ni končana, a po dolgem, dolgem času je Nenad Stojakovič v tej življenjski tekmi vsaj enakovreden nasprotnik; morda je izid izenačil, če ni celo prevzel vodstva. Tudi ali predvsem z vašo pomočjo, rokometna in športna Slovenija.

Članki iz rubrike