Petintridesetletni Celjan je svojo odločitev, ki jo je sprejel že pred tedni, razkril po zaključku celjske sezone v ligi prvakov, v kateri se slovenskim prvakom ni uspelo prebiti v osmino finala.
Sezone v ligi prvakov je za vas konec. Je bila naporna, glede na to, da ste odigrali kar 14 tekem z zelo kakovostnimi zasedbami?
Poleg tekem so tu še številna potovanja in letos je bilo vsega skupaj več kot v preteklosti, tako da je bila s tega stališča zagotovo napornejša kot lani. Je pa bila tudi bolj zanimiva, tako za klub kot za gledalce, ki so letos hodili na tekme v velikem številu in so lahko poleg nas videli še številne najboljše rokometaše na svetu.
Od napredovanja v osmino finala vas je ločila samo ena točka, zadnjo priložnost zanjo ste imeli v Zagrebu. Ste sami predlagali, da soigralci zadnji strel pripravijo vam?
Akcija je bila sicer zamišljena malce drugače, ampak na koncu se nam je odprla luknja in smo prišli do kar lepe priložnosti, ki pa je nisem uspešno realiziral. Zadnjo žogo smo imeli v svojih rokah, a bili neuspešni, tako da je bilo razočaranje veliko, ampak tako pač je. Enkrat uspe, drugič ne.
Ste še dolgo premišljevali o zamujeni priložnosti?
O sami akciji razmišljaš še nekaj časa, toda ko se ti zgodi nekaj takega, niti ni preveč pametno predolgo razmišljati o tem. Kar zadeva razne odzive ... Vsi tisti, ki so bili jezni ali so se zaradi tega slabo počutili, si lahko samo predstavljajo, kako je bilo šele meni, ki sem bil glavni akter. Prevzel sem to odgovornost, kar mislim, da je v redu, in če bi še enkrat prišlo do iste situacije, bi se odločil enako ter še enkrat prevzel odgovornost.
Stari ste 35 let, kar se vam v igri ne pozna preveč. Kako dolgo vas še lahko pričakujemo na najvišji ravni?
Dokler bom v stanju držati raven, ki bo primerljiva z ostalimi, bom vztrajal. Res pa je, da leta prinesejo svoje, in če želiš biti na takšni ravni, je treba malce več delati in si vzeti tudi več tistega pravega počitka. O upokojitvi na klubskem nivoju še ne razmišljam, sem se pa po dolgem in tehtnem razmisleku odločil, da po 15 letih sklenem reprezentančno pot sklenem. Tempo je zelo naporen in težko je slediti naporom na vseh teh frontah.
Kako da se poslavljate ravno v olimpijskem letu? Je prišlo do kakšnih nesoglasij v reprezentanci?
Ne, ne, moja odločitev ni bila sprejeta z danes na jutri. O tem sem razmišljal že dlje časa. Po vsaki akciji je treba narediti neke zaključke in ugotovil sem pač, da je vse skupaj preveliko breme, peljati to naprej, ker bi rad še na klubski sceni nadaljeval na tej ravni.
Bi bila odločitev drugačna, če bi na zadnjem EP dosegli boljši rezultat?
Rezultat na mojo odločitev ni vplival. O tem sem razmišljal že veliko pred prvenstvom, ampak vedno sem se prepričal, da še nadaljujem. Zdaj pa je pač prišel čas, ko je treba reči: dovolj je bilo.
Kako ste sprejeli odločitev, da selektor Vujović na EP ni vzel vašega brata Mihe?
Ni bil šok, vsekakor pa je bil neprijeten občutek. Midva z Mihom imava namreč poseben odnos, za katerega mislim, da ga nihče ne more pretrgati. In ko vidiš, da ta oseba ne gre zraven na prvenstvo, in ugotoviš, da ne bo del zastavljenih ciljev, je normalno, da ti ni vseeno. Ampak glede tega ni bilo nobenih posledic. Odločitev je bila selektorjeva in jo je treba spoštovati. Stvar je bilo treba odpeljati do konca in izpolniti naloge v želji po dosegi cilja. Vsi smo imeli v mislih le to, da Slovenija doseže en dober rezultat. Kaj komu ustreza in kaj ne, pa je povsem osebna stvar.
Torej to ni vplivalo na vaše igre na prvenstvu?
Jaz mislim, da ne, lahko pa o tem sodijo tudi drugi.
Kdaj ste s svojo odločitvijo seznanili selektorja Veselina Vujovića in kako jo je sprejel?
Na začetku se ni strinjal oziroma je želel, da še razmislim o vsem skupaj. Ko pa sva se pogovorila, je to odločitev sprejel korektno, saj je navsezadnje moja osebna.
Reprezentančno zgodbo zaključujete kot rekorder po številu nastopov in golov, kar je hvalevreden dosežek. Pa obstaja tudi kakšen neizpolnjen cilj?
Normalno, v reprezentanci smo imeli eno veliko željo po velikem uspehu, torej po kolajni. Meni je ni uspelo doseči, saj nisem bil zraven, ko je reprezentanca osvojila srebro(leta 2004 v Sloveniji, op. p.). Kljub vsemu mislim, da smo nanizali kar nekaj dobrih rezultatov, ki jih je bilo več kot neuspehov. Bilo je tudi nekaj manj lepih trenutkov, a spominjal se bom tistih lepih. Veliko časa smo preživeli skupaj in doživeli lepe stvari, tako da mislim, da je bila reprezentanca moja druga ali tretja družina.
So bili odnosi takšni tudi ob zadnji akciji na Poljskem?
Mislim, da smo bili ne glede na naš neuspeh tudi tokrat dobra klapa. Ekipa je stala skupaj in pokazala potencial, ki ga še ima. Stvari so se razpletle tako, kot so se. Konec koncev smo bili v skupini s kasnejšimi svetovnimi prvaki in podprvaki in za las ostali brez napredovanja.
Bi karkoli spremenili, če bi še enkrat doživeli reprezentančno kariero?
Ko sem začenjal reprezentančno kariero, sem imel dvajset let, zdaj ko zaključujem, jih imam 35 in normalno, da sem ta čas odraščal ter se učil na svojih napakah in napakah drugih. Zagotovo bi določene stvari spremenil, je pa res, da mi za nobeno stvar ni žal. Za vsem, kar se je dogajalo, stojim.
Nameravate kariero končati v Celju ali se vidite še kje drugje?
Za zdaj je vsa moja energija usmerjena v Celje. Tu imam pogodbo sklenjeno še za naslednjo sezono in delamo na tem, da tu nadaljujem tudi kasneje. Kako se bo razpletlo, pa v tem trenutku težko rečem. Nikoli ne veš, morda pa pride kakšna ponudba, ki je preprosto ne moreš zavrniti. A za zdaj sem osredotočen samo na Celje.
