Januš Lapajne velja za enega večjih slovenskih talentov. Mladinski reprezentant je poleti preskočil razred, iz Ajdovščine in druge lige je prestopil v najboljšo slovensko ligo in bil nesporno eden od novincev leta. Sin nekdanjega rokometaša in kondicijskega trenerja srebrnih vitezov Aleksandra Lapajneta je namreč nemudoma prevzel eno od vodilnih vlog v Loki, ki je kot novinka oziroma povratnica v prvo ligo tudi po njegovi zaslugi zasedla visoko šesto mesto, on pa je bil četrti strelec prvenstva. In zdaj je v Šempetru pri Gorici rojeni mladenič tik pred selitvijo v mesto luči, v klub, ki ga poganjajo katarski petrodolarji in v katerem se tare zvezdnikov.
"Tu ni bilo posredovanja menedžerjev ali česa podobnega, sestavili smo petnajstminutne vrhunce moje igre, ki so na ogled tudi na youtubu. Poslal sem jih na naslove vseh francoskih klubov, z izjemo Montpelliera in PSG-ja, saj sem menil, da tam nimam kaj iskati. Ko ni bilo nobenega odziva, sem posnetek poslal še na naslov PSG oziroma neposredno direktorju Brunu Martiniju, ki me je povabil na preizkušnjo. In sem šel."
Tu ni bilo posredovanja menedžerjev ali česa podobnega, sestavili smo petnajstminutne vrhunce moje igre, ki so na ogled tudi na youtubu.
In je šel, v treh dneh je opravil številna testiranja, treniral in igral z drugo, B-ekipo, zadnji dan pa so se usedli še za mizo. "Dejali so, da so zadovoljni oziroma zainteresirani. Da bi me radi videli v svoji B-ekipi, ob tem da obstaja možnost, da se kmalu prebijem tudi v A-zasedbo. Čez nekaj dni so nam že poslali ponudbo, sledila so še določena dogovarjanja, želel sem imeti svoje stanovanje, namesto da bi živel v centru za mlade športnike, in še nekatere druge malenkosti. Hitro smo se dogovorili in zdaj že urejam dokumente, da odidem v deželo galskih petelinov," pravi dvajsetletni Ajdovec, ki je domač tako na levem kot srednjem zunanjem, v Parizu pa ga po lastnih besedah vidijo predvsem na srednjem.
Zaupam vase, mislim, da v Sloveniji, v tej naši ligi, vse preveč podcenjujemo sami sebe. Precej je igralcev, ki bi lahko igrali za več denarja v tujini, a si ne upajo storiti koraka. To, kar dobivamo v Sloveniji, je glede na kvaliteto smešno
Čeprav pogodba še ni podpisana in med drugim potrebuje zdravniški certifikat, naj bi bilo vse skupaj le vprašanje časa, sam pri sebi je že prelomil in konec avgusta bo, kot vse kaže, odšel s trebuhom za kruhom. Odločitev pa nikakor ni bila lahka. Povedano drugače, nosilec igre v slovenskem prvoligašu ali francoska četrta liga, dilema je bila precejšnja. "Ni bilo preprosto, predvsem zato, ker B-ekipa igra v četrti ligi, ki je zagotovo slabša od slovenske. Se pa dobro trenira, pravzaprav grem tja trenirat, trenirat in še enkrat trenirat, da, upam, čim prej pridem v prvo ekipo. Tudi oni si želijo, da bi končno nekomu uspel preboj iz ekipe B v ekipo A. Če preskok ne bi bil mogoč, če bi mi rekli, da bom zacementiran v B-ekipi in, figurativno rečeno, nosil vodo Voriju, se ne bi splačalo iti. Grem z motivacijo, da se čim prej prebijem v prvo ekipo ali da se mi odpre možnost odhoda v kakšen drug francoski klub."
Njegovemu matičnemu klubu Ajdovščini in kot mladinskemu reprezentantu tudi RZS bo na račun odškodnine pripadlo nekaj švicarskih frankov, slačilnico bo delil z zvezdniki, kot so Mikkel Hansen, Daniel Narcisse in Thierry Omeyer, ki pa niso prav nič zvezdniški, kar je spoznal že v teh treh dneh na preizkušnji. "V klubu mora vsak pozdraviti vsakogar, od hišnika do najboljšega igralca. Bilo je nenavadno, ko vidiš velikega Narcissa, ko dela vaje v fitnesu, pa vstopijo mladinci in vse izpusti iz rok in se z vsakim posebej rokuje. Jaz sem se mu tresoče roke predstavil 'Bonjour, Januš,' on mi je skozi smeh odvrnil 'Bonjour, Daniel'. Nič kaj zvezdniški, nič vzvišen," opisuje 192 centimetrov visoki levičar, ki je v mladih letih občudoval Stefana Lövgrena, danes pa kot najboljšega rokometaša vidi morebitnega bodočega soigralca Nikolo Karabatića, pa čeprav mu njegov slog ni ravno všeč.
Bilo je nenavadno, ko vidiš velikega Narcissa, ko dela vaje v fitnesu, pa vstopijo mladinci in vse izpusti iz rok in se z vsakim posebej rokuje. Jaz sem se mu tresoče roke predstavil 'Bonjour, Januš,' on mi je skozi smeh odvrnil 'Bonjour, Daniel'. Nič kaj zvezdniški, nič vzvišen.
Pri dvajsetih torej pakira kovčke, nekateri bi rekli hitro, prehitro, čudi tudi to, da na njegov naslov niso odločneje potrkali močnejši slovenski klubi. Vsekakor pogumen korak inteligentnega mladeniča, ki je za konec še enkrat zatrdil, da odločitev nikakor ni bila lahka. "V Sloveniji sem bil v ekipi vedno med boljšimi, imel sem vidno vlogo in s tega vidika odločitev za B-ekipo, ki igra v četrti ligi, ni bila lahka. Bom pa zdaj bolj na očeh, bliže vrhu, potreben bo manjši korak. Zaupam vase, mislim, da v Sloveniji, v tej naši ligi, vse preveč podcenjujemo sami sebe. Precej je igralcev, ki bi lahko igrali za več denarja v tujini, a si ne upajo storiti koraka. To, kar dobivamo v Sloveniji, je glede na kvaliteto smešno. Glede na razmerje vloženih sredstev in kvaliteto smo v Sloveniji po mojem mnenju v evropskem vrhu. Jaz po drugi strani zaupam v svoje, v slovensko znanje."
