Ni bil prvi, še manj pa zadnji, ki je vzel pot pod noge, a prav njegov odhod je na neki način naznanil, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Že krepko pred njegovim slovesom je bilo sicer kristalno jasno, da je vrag odnesel šalo, a prav njegov odhod simbolično označuje začetek konca. Konca nekega obdobja. RK Cimos je namreč nekaj mesecev pozneje po neuspelih pogajanjih in bolj kot ne na neuspeh obsojenih poskusih reševanja pristal na smetišču zgodovine, igralci so se raztepli na vse konce zemeljske oble, bili pa so tudi taki, ki so ostali v Kopru in se pridružili novi ter na bistveno skromnejših temeljih zastavljeni zgodbi.
Od Atlantika pa do Izraela
Po neslavnem koncu rokometnega Cimosa, ki jim je ostal dolžan za luksuzni avto ali dva, nekaterim pa kar za celo stanovanje, so se rokometaši raztepli na vse konce zemeljske oble. Bombač je denimo v naslednjih letih prepotoval staro celino po dolgem in počez, iz beloruskega Minska ga je pot prek provansalskega Aixa pripeljala do madžarskega Szegeda, že prihodnje poletje pa bo ponovno krenil na pot, saj se bo preselil v poljske Kielce. Matjaž Brumen je svoj prostor pod soncem in svoje najboljše igre našel v Skopju, Vlado Osmajić, Gorazd Škof in Uroš Bundalo igrajo v elitni francoski ligi, Nikola Manojlović je eden vidnejših – in bolje plačanih – igralcev bogatega ter ambicioznega Meškova, zanimivo pot pa je prehodil tudi Nejc Poklar, ki po kratkih avanturah v Libanonu in Slovanu danes igra v nemški drugi ligi.
Ko je bilo v zadnjem letu, dveh govora o koprskem rokometu, se je pogosto omenjalo mitološko bitje po imenu feniks. Ptič, ki bojda vznikne iz pepela predhodnika. Prispodoba je vsekakor primerna. Konec rokometnega Cimosa namreč ni pomenil tudi konca rokometa v Kopru, glave so tistega vročega poletja 2013 staknili zanesenjaki iz vrst nekdanjih igralcev, navijačev ter nekaterih manjših sponzorjev in začeli novo zgodbo in tu nastopi tisti feniks.
Iz pepela je vzniknil nov klub, ki je seveda na svoje popotovanje krenil z najnižje stopničke, naslanjajoč se skoraj v celoti na v domači šoli izšolane golobrade mladeniče, ki pa so se ob podpori peščice starih mačkov, v prvi vrsti "Il Capitana" Uroša Rapotca, sprehodili skozi drugo ligo, tudi leto dni pozneje v 1. B-ligi pa jim je bil le redkokdo kos in pretekli konec tedna so se že lahko veselili uvrstitve oziroma bolje rečeno vrnitve med slovensko elito. Tri kroge pred koncem, ob izkupičku 21 zmag ter po enem remiju in porazu. Ekspresno. "Morda prehitevamo sami sebe, ljudje bodo morda mislili, kako dobri smo, a mi smo še vedno kup sedemnajst- in osemnajstletnikov," je pred tedni ob robu zaključnega turnirja pokala razlagal trener Zoran Jovičić, potem ko so njegovi fantje do zadnjih minut grenili življenje favoriziranemu Gorenju.
Jeseni bodo koprski najstniki iz srednje šole vstopili na rokometno fakulteto. Za nekatere prehitro, ne bodo vsi diplomirali, daleč od tega, a vendar se iz današnje perspektive zdi prihodnost koprskega rokometa svetla. Sploh v primerjavi s tistim črnim 23. aprilom 2013. Če se seveda ne bodo ponavljale napake iz preteklosti.
In če bo pozitivno zgodbo, ki raste na Bonifiki, prepoznal še kakšen pokrovitelj. V športnih kuloarjih se denimo že nekaj časa šušlja, da naj bi bil Ante Guberac, predsednik koprskega nogometnega prvoligaša, pripravljen finančno podpreti tudi novopečenega rokometnega prvoligaša.
AVSTRIJA
Filip Gavranović (Bregenz)
Jure Vran (St. Pölten)
BELORUSIJA
Nikola Manojlović (Meškov)
FRANCIJA
Uroš Bundalo (Tremblay)
Vladimir Osmajić (Toulouse)
Gorazd Škof (Nantes)
IZRAEL
Milorad Krivokapić (Maccabi Rishon)
MADŽARSKA
Dean Bombač (Pick Szeged)
Novak Bošković (Tatabanya)
MAKEDONIJA
Matjaž Brumen (Vardar)
ITALIJA
Fredi Radojkovič (selektor Italije)
NEMČIJA
Nejc Poklar (Bayer Dormagen)
SLOVENIJA
Adam Bratkovič (Koper 2013)
Jure Dobelšek (končal kariero)
Nino Grzentič (Koper 2013)
Gašper Hrastnik (Maribor)
Zoran Jovičić (trener Kopra 2013)
Dušan Podpečan (Koper 2013)
Tine Poklar (Maribor)
Uroš Rapotec (Koper 2013)
ŠVICA
Robert Konečnik (Suhr Aarau)
