Rokometni velikan v več pogledih, po dosežkih, telesni konstituciji in tudi po vzdevku, "El Gigante" so mu namreč pravili na Pirenejskem polotoku, kjer je pustil največji pečat. Hrust iz Zaporožja je bil član morda celo največje ekipe v zgodovini klubskega rokometa. Tiste Barcelonine iz druge polovice devetdesetih let prejšnjega stoletja. Barcelone Valera Rivere, ki se je petkrat zapored prebila na klubski Mont Blanc, spotoma pa nabijala komplekse Zagrebu, Celju ...
Dosežek, ki se mu ne prej ne pozneje ni nihče približal in ki se z današnje perspektive, ko je vrh vendarle neprimerno širši, zdi nestvaren. V vratih sta bila Tomas Svensson in David Barrufet, na krilih Rafael Guijosa in Carlos Antonio Ortega, v zunanji liniji Enric Masip, Mateo Garralda, Xavier O’Callaghan ter padli princ Inaki Urdangarin, na šestmetrski črti pa je kraljeval 205 centimetrov visoki in 120 ter še nekaj kilogramov težki Šepkin. "Skrivnost tistega moštva je bila v samem moštvu. Vedno sem govoril, da sem imel srečo, da sem bil član tistega moštva. V svojih vrstah nismo imeli zvezdnikov in jih tudi nismo potrebovali, smo pa imeli oziroma, bolje rečeno, bili moštvo, ekipa v pravem pomenu besede. Kar nas je gnalo, pa je bila absolutna želja po zmagovanju," se je leta pozneje spominjal Šepkin, ki je evropski prestol z Barcelono zasedel še leta 2005, piko na i neki izjemni karieri pa na to postavil dve leti pozneje v črno-belem dresu Kiela.
S sedmimi naslovi v ligi prvakov, ki v takšni ali drugačni podobi obstaja 21 let, zaseda vrh večne lestvice, pred nekdanjimi soigralci Barrufetom, O’Callaghanom, Svenssonom in Ortego. Slednji ga lahko na neki način ujame že čez dober mesec dni, Ortega bo namreč pravljičnih sedem lovil kot trener madžarskega Veszprema. Svoj peti naslov bo po drugi strani naskakoval legendarni Kirgiz Talant Dušebajev, ki je leta 1994 na igrišču poveljeval takrat mogočni Teki Santander, več kot desetletje pozneje pa je šel s pokojnim Ciudad Realom trikrat do konca še kot trener. In je do danes tudi edini, ki je ligo prvakov osvojil kot igralec in kot trener.
Od še vedno aktivnih igralcev je po drugi strani Šepkinu najbližje še en rokometaš s področja rajnke Sovjetske zveze, nekdanji slovenski reprezentant Sergej Rutenka, ki je prestol s tremi različnimi klubi zasedel kar petkrat (Celje 2004, Ciudad Real 2006, 2008 in 2009 ter Barcelona 2011), tudi konec maja v Kölnu pa bo kot član Barcelone seveda znova v igri. Od rokometašev, ki bodo konec maja zaigrali v Lanxess Areni, bo Rutenki po številu naslovu najbližji njegov prijatelj Uroš Zorman, ki se je na klubski Mont Blanc povzpel s Celjem (2004) ter dvakrat Ciudad Realom (2008 in 2009), zdaj pa bo na vrh poskusil priti še s Kielcami.
