Bolje enkrat za 16 kot osemkrat za dva

Prav na dan tekme je namreč Škofjeločan dopolnil 26 let, ker je operacija Katar pred vrati, pa je bilo tudi zanimivo videti, do kolikšne mere je že okreval po neugodni poškodbi, ki ga je s terenov oddaljila za dober mesec in zaradi katere je ob še eni zmagoslavni vrnitvi v Zlatorog na terenu prebil le kakšne četrt ure.

Na Zlatorog imate lepe spomine, tu ste nazadnje izgubili z Loko pred več kot tremi leti, z Gorenjem in zdaj še Montpellierem pa ste celjski rokometni hram vedno zapuščali dvignjene glave.
Morda ne boste verjeli, a še vedno se dobro spominjam tistega poraza, če bi namreč takrat slavili, bi z Loko osvojili tretje mesto v prvenstvu. Kakor sem bil takrat razočaran, sem zdaj seveda vesel, da v naslednjih treh sezonah v Celju nisem več okusil grenkobe poraza, danes predvsem po zaslugi soigralcev, sam sem pomagal, kolikor sem pač v danem trenutku lahko. To je bila zelo težka tekma v odličnem vzdušju, enem najboljših v ligi prvakov, o tem, da smo zelo zadovoljni z zmago, ki nam prinaša vozovnico za osmino finala, pa najbrž ni treba trošiti besed.

Ali ste se po tistem potopu v Parizu hitro pobrali?
V slačilnici smo se pogovarjali, da je bolje izgubiti enkrat za šestnajst golov, kot pa osemkrat za dva. Morda se čudno sliši po tistih minus šestnajst, a zdaj nam gre vse kot po maslu. V ligi prvakov smo napredovali, kar je bil osnovni cilj, v prvenstvu še vedno vodimo, do novega leta nas čakata še dve tekmi, ki nikakor ne bosta lahki, a če ju bomo dobili, potem bomo jesen lahko označili za zelo uspešno. Še vedno smo lahko samozavestni, in to kljub recimo temu nesreči v Parizu. Upam, da se je takšna tekma zgodila z razlogom.

Pa vi, kakšno je stanje vaše poškodbe?
Sami ste videli, v dvoboj si še ne upam iti, tečem po drugi strani že kar dobro, v obrambi lahko igram. Ni nevarnosti, da bi mišica znova počila, zato sem tudi tu, drugače bi ostal v Montpellieru. Gre na boljše, predvidevali so osem tednov, po šestih sem že nazaj, upam, da bo iz tedna v teden boljše in da bom na začetku reprezentančnih priprav že maksimalen.

Ste pohiteli prav zaradi Katarja?
Zagotovo, fino bo, če odigram še nekaj tekem, pa čeprav le po deset, petnajst minut, da pridem v ritem, potem sledi še nekaj prijateljskih tekem ... Zame bo to na neki način kot začetek sezone, kar je lahko tudi prednost, glede na to, da bo večina drugih fantov utrujenih.

Je morda v podzavesti še vedno prisoten tudi strah?
Za zdaj še, še vedno čutim, da mišica ni prav gibljiva, tako da je malce strahu še prisotnega. A tudi to bo minilo, nisem ne prvi ne zadnji s podobno poškodbo.

Kaj menite o Mihi Zarabcu? Sploh v prvem polčasu vam je povzročal nemalo težav.
Ni me presenetil, že dalj časa ga poznam, v tej sezoni je le še napredoval, vidi se, da pri Branku odlično dela. To ne velja samo zanj, marsikdo je napredoval, Branka dobro poznam, vem, da je odličen trener, tako da me to sploh ne preseneča. Miha je hit lige prvakov, podobno kot je bil v lanski sezoni Staš Skube. Želim mu obilo srečo še naprej, sem pa vesel, da ne bo igral v drugem delu, ampak bomo to mi. (smeh)