Peter Mahne: Za Jugoslovane in Avstrijce da, za Slovenijo ne

Na pripravah na sredozemske igre v Splitu leta 1979 si je Krivokapić poškodoval ramo, zato je začel igrati z levo roko. Ker je takrat na služenje domovini odšel pokojni Stojan Šumej, ki je bil v ekipi edini pravi levičar, je "Krivi" igral na desnem, Mahne pa na levem beku. Na tem položaju se je uveljavil tudi v jugoslovanski reprezentanci, najprej mladinski, ki je na SP na Švedskem tudi po njegovi zaslugi osvojila drugo mesto, v njej pa sta bila od Slovencev še Šumej in Aleš Praznik.

Z novim letom so ga nato nominirali tudi za člansko vrsto, s katero je nato leta 1980 zaigral na OI v Moskvi, kjer so modri osvojili šesto mesto, čeprav so imeli možnost igrati v finalu. Bili so namreč tretji v krogu z Romuni, ki so jih premagali z dvema zadetkoma razlike, in Sovjeti, s katerimi so v zadnji tekmi v skupini izgubili za pet zadetkov, kar je Sovjete kljub porazu z Romuni popeljalo v finale, kjer so po podaljšku izgubili z nekdanjo NDR.

Selektor Jezdimir Stanković je takrat precej pomladil reprezentanco in priložnost ponudil mladim močem, tudi petim članom ekipe, ki je igrala na omenjenem mladinskem SP. "Ekipa je bila res pomlajena in brez nekaterih takrat ključnih igralcev, denimo Krivokapića in Zdravka Rađenovića. Ostali smo tudi brez vratarja Mirka Bašića, ki je zbolel za meningitisom. Stankovića smo poznali relativno dobro, saj se je precej vključeval tudi v delo mladinske reprezentance in potem na SP že imel glavno vlogo. Tudi s takšno ekipo bi na OI v Moskvi z nekaj sreče lahko osvojili kolajno. Po igrah je Stanković dobil odpoved, zamenjal ga je Branislav Pokrajac. Januarja leta 1981 sem si poškodoval hrbtenico, leto pozneje pa me je Pokrajac spet poklical v reprezentanco, na mesto krožnega napadalca. Imel je idejo, da bi lahko igral srednjega beka s prehodom na drugega "pivota". V reprezentanci je bilo takrat težko obstati, tudi zato, ker je Slovan padel na nižja mesta in se je iz Slovenije vanjo prebil že Rolando Pušnik," se svoje vloge v jugoslovanski reprezentanci spominja Mahne. 

Moščanski ostrostrelec ima na najboljši sezoni v zgodovini Slovana lepe spomine. "Temelje ekipe smo postavili že v sezoni 1978/79, ki smo jo končali na četrtem mestu. Nato smo se okrepili še z bratoma Bojovič ter vratarjema Ravlićem in Sirotićem, ki sta nekoliko razbremenila Vlada Brgleza, pa še Stojan se je vrnil iz vojske. Ekipa je bila relativno močna, takšna je bila že na treningih. Takrat smo že od začetka sezone startali na naslov prvaka, za katerega smo se do zadnjega kroga borili proti Željezničarju iz Sarajeva. Imeli smo tudi nekaj sreče, saj se do zadnje tekme, ko smo zmagali v Zagrebu nad Medveščakom, ni vedelo, kaj in kako. Mala dvorana Kutije šibica je bila polna, prišlo je tudi veliko naših navijačev iz Ljubljane. Naslov smo pozneje z navijači proslavili v Čatežu."

ŠE VEDNO PRED OČMI LJUDI NA VOZIČKIH

V ligi prvakov je bil Peter ekipi na voljo le do polfinala, nato pa ga je zaustavila poškodba. "Takrat je klub Krivokapića pozabil prijaviti EHF, tako da v prvem krogu proti Bolgarom ni imel pravice igrati. V drugem krogu smo nato naleteli na enega najtežjih mogočih nasprotnikov, Steauo iz Bukarešte, ki je bila praktično romunska reprezentanca, ta pa je bila v svetovnem vrhu. Potovanje v romunsko prestolnico z vlakom je bilo nepozabno doživetje, zlasti dogodki na mejah. Romune smo nato izločili po zadetku s krila Vlada Bojoviča v praktično zadnji sekundi tekme. Nato sem igral le še v četrtfinalu z Barcelono, potem pa sem si na reprezentančni akciji, na katero sem prišel utrujen po tekmah s Španci, ko so drugi počivali, poškodoval hrbtenico. Kot razmišljam zdaj, sem imel še srečo, da poškodba ni bila hujša. Še vedno imam pred očmi prihod na rehabilitacijo v Laško in ljudi na vozičkih, ki so bili tam. Nazadnje sem bil z ekipo v Moskvi na gostovanju pri CSKA-ju, ko sem poskušal igrati, a ni šlo, pozneje pa so me operirali, tako da sem povratno tekmo z Rusi in finale z nemškim Magdeburgom spremljal le prek televizije. Vem pa, da se je Magdeburg na nas zelo dobro pripravil, kar so mi pred leti, ko sem obiskal ta klub, zatrjevali tudi nekateri ljudje iz uprave," se Peter spominja najbolj odmevne sezone v Slovanovi zgodovini.

Po njej je ljubljanski klub nato zapadel v krizo in se takšnim uspehom ni več približal, leta 1984 pa celo izpadel iz lige. "Potrebovali smo dve sezoni, da smo se spet vrnili v prvo ligo. Kakovost po odhodu nekaterih najboljših igralcev ni bila več takšna kot prej. Vsi, ki so dopolnili 28 let, so takoj izkoristili priložnost za odhod v tujino. Tako smo od tiste šampionske ekipe ostali le trije ali štirje. Nekaj časa so poskušali samo s slovenskimi igralci, potem je prišel še krožni napadalec Dinko Vuleta, pa Stanko Anderluh iz Celja. Ekipa ni bila slaba, a dlje kot do finala pokala se nam ni več uspelo prebiti. V njem smo v Nišu izgubili z Metaloplastiko iz Šabca, morali pa bi zmagati, če ji ne bi pomagali sodniki. To je bil še zadnji vrhunec te ekipe," pravi sogovornik, ki je iz kluba odšel leta 1988, z njim pa se ni razšel v najboljših odnosih. "Pri 28 letih sem hotel v tujino, a mi tega niso pustili. Nekaj so mi obljubili, da sem pogodbo podaljšal, potem pa tega niso izpolnili. Bile so krizne razmere, finančno stanje je bilo vedno slabše. Od rokometa se je nekako še dalo živeti, čeprav sem zadnja tri leta delal tudi pri sponzorju Dinosu. Ker je bila inflacija tako močna, smo komaj čakali, da bomo dopolnili dovolj let za odhod v tujino. Napaka pri Slovanu je bila, da so se ves čas vezali le na enega sponzorja. Če je temu zmanjkalo denarja, so vedno padli v položaj, na katerega niso bili pripravljeni. S propadom teh podjetij se je začelo obračati precej manj denarja ne le pri Slovanu, ampak na sploh v rokometu, kar se tudi zdaj vedno bolj pozna," je Petru jasno, zakaj njegovemu nekdanjemu klubu še vedno ne cvetijo rožice.

S KANDIJO SE JE ZMENIL, TISLJA ZAVRNIL

Leta 1988 se je igralec, ki je v nekdanji skupni državi vselej ostajal zvest Slovanu, odločil za prestop v Bruck na Muri in pri tem klubu ostal šest sezon. Odtlej se v Slovenijo ni več vračal. "Klub je takrat treniral slovenski trener Niko Markovič. Skoraj istočasno sem dobil še ponudbo iz švicarskega Luzerna, kjer je bil trener Matjaž Tominec. Pojasnil sem mu, da sem v Brucku že podpisal predpogodbo in da se lahko pogovarjava za naslednje leto. Ko je to minilo, sem v Švico šel na preizkus in takoj dobil ponudbo, kakor tudi novo pri Brucku. Ko smo z družino tehtali obe ponudbi, smo ugotovili, da je za nas najbolje, če ostanemo v Avstriji. Tudi bližina doma je bila dodaten razlog, sploh ker je bila žena ravno noseča."

Peter Mahne je ne le ostal v Avstriji, ampak celo sprejel avstrijsko državljanstvo in nato na domačem SP skupine B ter potem tudi SP najboljših na Švedskem zaigral za avstrijsko reprezentanco. "Takrat je bil v avstrijskih klubih dovoljen samo en tujec. Prvo leto nam je pomagal celjski vratar Milovan Tomić, leta 1991 pa so iz Slovenj Gradca pripeljali še Janija Kontreca. Bil je drugi tujec, ker pa oba nisva mogla igrati, je bila težnja kluba, da dobim avstrijsko državljanstvo. Za kaj takšnega pa nisem dobil blagoslova avstrijske rokometne zveze in selektorja Vinka Kandije. Ta je bil trener dunajskega West Wiena in se je bal, da bi jim prevzeli primat. Po treh letih in pol smo poskusili ponovno, ko se je v avstrijski reprezentanci, ki se je pripravljala za domače SP skupine B, poškodoval eden ključnih igralcev iz West Wiena. Takrat je Kandija sam prišel do mene in me začel spraševati, ali me prevzem državljanstva še vedno zanima," je pojasnil, zakaj se je odločil za ta korak.

Že 15 let pri deželni vladi

Peter Mahne že 15 let dela kot gradbeni tehnik pri deželni vladi Štajerske. Začel je pri gradnji tunelov, bil nato pri novogradnjah mostov ter se potem preselil v oddelek za sanacijo mostov. Po reorganizaciji je pred dvema letoma dobil svoje območje, za katerega je zadolžen. Vsaj do upokojitve o vrnitvi v Slovenijo ne razmišlja. Z ženo imata dve hčerki, ki dobro govorita slovensko, doma pa lahko gledajo tudi program slovenske televizije. Starejša je doštudirala medicino in na Dunaju opravlja specializacijo, mlajša pa je tik pred zaključkom študija tehnične kemije.

DILEMA: DOMOV ALI NE

Istočasno, bilo je leta 1992, ga je poklical tudi takratni slovenski selektor Tone Tiselj. "Vprašal me je, ali bi bil pripravljen zaigrati za slovensko reprezentanco. Ker je postopek za pridobitev avstrijskega državljanstva že stekel in ker sem takrat imel že 33 let ter je bilo vprašanje, ali bi še dočakal kakšno prvenstvo v slovenskem dresu, sem to povabilo zavrnil. Poleg tega smo bili z družino ravno v dilemi, ali naj se vrnemo domov ali ne. Glede na negotov gospodarski položaj v Sloveniji smo se odločili, da ostanemo tu. Potem sem najprej zaigral na prvenstvu B v Avstriji, od koder smo se prebili še na prvenstvo na Švedskem," Peter torej ni izkoristil možnosti, da bi zaigral za Slovenijo, ki je takrat šele formirala svojo izbrano vrsto.

V Brucku je ostal do leta 1994, ko je prišel v spor s trenerjem in upravo. Tega leta je nato podpisal dveletno pogodbo s klubom iz Gradca, kjer živi že dobrih 20 let. Že v prvi sezoni so se potegovali za naslov avstrijskega prvaka, a je bil boljši Linz. Potem je eno sezono odigral še v Leibnizu, igralsko kariero pa zaključil leta 1997 pri 38 letih. Leta 1999 je nato prevzel treninge mladinske in nato tudi članske ekipe drugoligaša Post Gradec, za katerega je naslednje leto celo odigral nekaj tekem namesto igralca, ki je dobil šest tekem prepovedi igranja.

Potem se je zaposlil pri deželni vladi in nekaj let živel brez rokometa, pozneje pa je štiri leta treniral še ekipe Leobna, Gradca in nazadnje pred dvema letoma Bärnbacha iz Köflacha. Slednjega je prevzel po sedmih krogih, ko je bil še brez točke, a ga vseeno obdržal v ligi, naslednje leto pa se je nekaj podobnega zgodilo njemu, zato so ga po seriji porazov zamenjali. "Glede na to, da se vsak dan voziš na trening in ob redni služb nimaš nadzora, kaj se z igralci dogaja dopoldne, je takšno delo relativno težko. Zdaj so pripeljali profesionalnega trenerja iz Bjelovarja, tako da jim gre bolje," je dejal v zvezi s tem.