Na prvi akciji po svetovnem prvenstvu na Hrvaškem, ki ga je četrta reprezentanca z zadnjih olimpijskih iger razočarana končala na trinajstem mestu, je v četi Uroša Zormana prišlo do (novega) osipa igralcev. A (tokrat) ne po odločitvi selektorja. Prvega vratarja Klemna Ferlina ne bo zaradi poškodbe, tako kot ne Nejca Cehteta, Roka Ovnička in Mitje Janca, Borutu Mačkovšku naporov ne dopušča stanje njegovega kolena, Domen Novak je dobil prosto zaradi pričakovanja rojstva otroka, Jure Dolenec se je dokončno reprezentančno upokojil. »Smo vajeni, take stvari nas ne vržejo s tira. Mogoče je to lahko dobro, nekaj fantov bo dobilo priložnost. In bomo videli, kje smo,« si s tem ne beli glave Zorman, ki bo tokrat razen na staroselce računal na Miljana Vujovića, Tima Cokana, Matica Grošlja, Gala Marguča in Uroša Milićevića.
Če so Slovenci na prejšnjo akcijo takoj po silvestrovanju prileteli visoko iznad oblakov, z vetrom iz Pariza pod krili, bodo 9. marca, ko se zberejo za prihajajočo akcijo, prikorakali po padcu na trda tla sredi Zagreba. A že s pogledom naprej. »Glavni cilj so olimpijske igre v Los Angelesu, je pa res, da smo si tudi na prvenstvu na Hrvaškem marsikaj obetali, ampak ni šlo po naših željah. Je pa zadnja tekma s Hrvaško pokazala, da ko se osredotočimo in ne delamo neumnosti, smo dobri. Dala nam je marsikaj pozitivnega. Povsem drugače bi bilo, če bi s Hrvati izgubili za toliko in toliko, pa bi šli polulani domov. Tako pa smo pokazali pravo igro, bili boljši tekmec, pustimo, zakaj smo izgubili. Ampak domov smo šli z dvignjenimi glavami, po poti, ki smo jo prej med prvenstvom malo izgubili. Ni vseeno, kako zaključiš prvenstvo, tam moraš nadaljevati,«je dejal Uroš Zorman, ki ga ne skrbi, da bi se pad slovenske reprezentance nadaljeval. Vsaj ne sekira se z vprašanji, kam gre Slovenija … »To se sprašuješ vsak dan, kam greš, kaj bo. Tudi ko gre, kot je šlo med olimpijskimi igrami. Teh vprašanj je vsak dan milijon tristo. Ko je dobro, ne smeš delati evforije, in ko padaš, ne tragedije. Vedno je treba biti trdno na dveh nogah,« je s svojo miselnostjo postregel selektor.
Najlažje je tistim, ki svetujejo od zunaj
Njegov šef, predsednik RZS Bor Rozman, je kmalu po koncu svetovnega prvenstva, ko smo v intervjuju z njim potegnili črto, napovedal pogovor s selektorjem. Da mu (je) ta predstavi(l), kaj je šlo narobe. So bila vprašanja težka, pogovor zahteven? »Smo se sestali, dobili, pogovorili. Nič burnega, iz miši se ni rodil slon. Še enkrat, če sem jaz težava, sem prvi, ki bo spakiral in odšel. Ni nobenega problema. Nimam težav s tem,« je Uroš Zorman začel govoriti o svoji službi, a nismo ga spraševali o tem. Navsezadnje nam je predsednik že pred sestankom z Zormanom dejal, da selektorjeva prihodnost ni pod vprašajem. Bolj nas je zanimalo, ali je po natančni analizi, opravljeni po prvenstvu, katere ugotovitve je nato postregel Rozmanu, prišel do konkretn(ejš)ih odgovorov, kje je izgubil slovensko reprezentanco oziroma njeno igro na poti med Parizom, tudi še Lillom, in Zagrebom. »Neke odgovore sem dobil, seveda. Videl stvari, ki bi jih lahko jaz naredil drugače. Je pa res, da vsi, ki gledajo od zunaj in svetujejo, vidijo napake – njim je najlažje. Biti zgoraj in govoriti, kaj bi lahko bilo ... Ko so bili oni v tej vlogi, so imeli svoje škarje in platno. Sem samosvoj. Ja, poslušam, gledam, se učim, da bi pa se veliko oziral na kritike in se obremenjeval z milijon vprašanji – za to pa nisem. Če je bilo po olimpijskih igrah vse super, pa nismo veliko spremenili, zdaj pa naj bi bila katastrofa … Tega ne razumem najbolje. Gremo dalje, popravljamo, delamo, imamo pa, kar imamo. S tem se borimo,« je na to temo dejal Uroš Zorman.
Preden smo ga predstavniki sedme sile 'spustili' nazaj na delo na Kodeljevo, kjer svoje može v teh dneh pripravlja na zadnja dva kroga rednega dela lige NLB – pred reprezentančno akcijo sta pred slovanovci še petkova (18.30) domača tekma s Koprom in naslednji konec tedna gostovanje v Stični –, so nas zanimale še njegove misli glede podviga Aleša Pajovića, ki je dobil priložnost za delo v Flensburgu. Kar je priznanje za slovensko stroko in dokaz, da vrata največjih evropskih klubov slovenskim trenerjem niso priprta. Tudi dobrodošlo spoznanje za Zormana? »To je bila super novica zame, Pajo mi jo je javil, saj sva zelo dobra prijatelja. Tudi ko je bil selektor Avstrije, sva veliko komunicirala, tudi igrala tekme. Čestital sem mu, super. Hvalabogu, da je to vzel, se spustil v to. Zdaj imamo spet Slovenca v bundesligi, na zemljevidu. Torej Slovenci utripamo, da niso samo Skandinavci in Španci. Vesel sem, upam, da bo trajalo. Je pa tako, da nam trg ni bil zaprt, bolj je bilo vprašanje, ali si sprejel ali nisi,« je Uroš Zorman morda namignil, da je tudi on imel kakšno ponudbo iz tujine, (p)a jo zavrnil. »Jaz sem bil dolgo v tujini, tako da sem zdaj malo doma in mi to najbolj ustreza,« je z nasmeškom zaključil selektor Slovenije in trener Slovana.
