»Jaz sem prvi, ki sem z Juretom (Dolencem) dal pobudo, da ostanemo skupaj. Ker ko prideš tako blizu, si rečeš, pi*da, ne bi poskusili še enkrat? Zdaj smo našli tisto, kar smo iskali deset let, Zagreb je blizu, veliko bo naših navijačev …« nam je Dean Bombač še s svežimi ranami, še vedno tresočim glasom po vrnitvi iz Francije zaupal, da si stara garda želi poizkusiti še enkrat. Z dodatkom, da bo zadevo še treba prespati in da bo na koncu seveda odločitev selektorjeva. Ostalo je pri (njunih) željah, kajti Uroš Zorman je sprejel odločitev, da najstarejših dveh članov generacije iz prejšnjega olimpijskega cikla (poleg Mateja Gabra, ki se je reprezentančno upokojil sam) ne vzame s seboj v Zagreb.
Problem je le EMŠO in s tem povezane bolečine v sklepih
»Če lahko rečem malo v šali, smo izbirali med igralci nad letnikom 1990. Izjema je Ferlin, ki pa je vratar, ti so posebne sorte športniki. Ali je za Dolenca in Bombača to konec reprezentančne kariere, ne morem reči, ker sta oba pripravljena priti pomagati, če bi imeli kakršnekoli probleme. Ampak ostanimo pri tem, ker imamo vedno veliko težav (s poškodbami, op. p.), ne kličimo hudiča,« je na novinarski konferenci odločitev pojasnil Zorman, ki se torej za temeljitejšo prenovo reprezentance ni odločil, čeprav je (bilo) govora o pomladitvi. Poleg so vseeno še Miha Zarabec (33), Borut Mačkovšek (32) in Nejc Cehte (32), ob omenjenem Ferlinu (35) in Urbanu Lesjaku (34), vendar pri vratarjih leta tečejo drugače …
Po olimpijskih igrah je prek medijev reprezentančno kariero sicer končal tudi Mačkovšek, a ga je Uroš Zorman prepričal v nadaljevanje. »Iskreno ni bilo treba nikogar prepričevati. Pri starejših je problem samo EMŠO in s tem povezane bolečine v sklepih. Maček se je ubadal s kolenom, v tej sezoni pa igra konstantno in brez težav, zato ni bilo dvomov glede njega,« je na to odvrnil Zorman, pripomnil, da odpovedi (razen pogojno Gabrove) ni prejel nobene, tako da je imel škarje in platno v svojih rokah. Si predstavljamo, da mu ni bilo enostavno povedati svojima dolgoletnima soigralcema in prijateljema Dolencu in Bombaču, da nanju na skoraj domačem prvenstvu v Zagrebu ne računa. Da torej ne bosta dobila zadnje priložnosti za kolajno z velikega tekmovanja. Ki je Deki v nasprotju z donedavnim kapetanom nima v svoji zbirki. »Oba sta bila na meji, Dolenec je imel željo igrati, nihče pa ni sanjal o tem. Lepo smo se pogovorili, ker enkrat je treba presekati. Tako kot je bilo težko njima, je težko meni. Vsi si govorimo, da bo nekoč pač prišla menjava generacije, ampak ko pride čas za to, se je vseeno treba odločiti. Slovenskemu rokometu sta dala ogromno, še vedno sta pripravljena pomagati, če bi ju potrebovali. Vse je normalno, vse lepo,« je Zorman poudaril, da so to zgodbo zaključili kot prijatelji. No, najverjetneje zaključili, ampak ne kličimo hudiča (beri: poškodb), kot je rekel Zut.
Le ena želja za božička in dedka mraza
Ekipo je sestavljal z naslednjimi olimpijskimi igrami v mislih. »To je ekipa za naslednja štiri leta. Vsi, ki so na seznamu, lahko to zdržijo, videli bomo le, kako bo z Mačkovškom, Zarabcem in Ferlinom za tako dolgo obdobje. Z vsemi ostalimi in seveda nekaj dodatki pa pogledujem proti Los Angelesu 2028,« je dejal Zorman in spregovoril o nekaj gonilnih silah, ki bodo skupaj z Aleksom Vlahom in Blažem Jancem vlekli Slovenijo naprej oziroma navzgor, proti vrhovom: »Ovca (Rok Ovniček, op. p.) in Maki (Domen Makuc) sta standardna reprezentanta, sta pa zaradi poškodb izgubila leto dni. Zagotovo bosta prišla polna želje po dokazovanju, ker tudi v svojih klubih nimata pravih vlog, vemo pa, česa sta zmožna. Tu je še mlajši Janc, ki je do poškodbe igral odlično v Wisli. To je še en motor z dodatno energijo, ki nam lahko pomaga, sploh Vlahu, v napadu. Da ne bo vsako tekmo vse na Aleksu. Če bo vse, kot mora biti, bomo vsega zmožni. Bom potrkal, da nam božiček oziroma dedek mraz prineseta srečo z zdravjem.«
Deseti, šesti, četrti … Vemo, kaj sledi
Če bosta dobra moža radodarna, ne vidi razloga za lep januar in – ne bodimo skromni – začetek februarja, ko sta v Oslu na sporedu zaključna dvoboja za odličja. Po takšnih olimpijskih igrah, ob tako začrtani poti na Hrvaškem in dejstvu, da bodo Slovenci v neposredni bližini domovine imeli veliko podporo s tribun, je vsem jasno, (le) kaj bi jih osrečilo. Prek predtekmovalne skupine s Kubo, Zelenortskimi otoko in Islandijo … »Moramo zagotovo v drugi del tekmovanja. Tam nas čaka skupina s Hrvaško in Egiptom in v tej združeni skupini osvojiti eno od prvih dveh mest za uvrstitev v izločilne boje. Odkar smo skupaj, rastemo. Bili smo deseti, šesti, četrti … Ne bom govoril naglas, ampak jasno je, kakšne so želje in cilji na tem prvenstvu. Želimo nadaljevati, kjer smo se ustavili. Moramo pa 2. januarja, ko se zberemo, najprej videti, kako bomo. Potem pa zavihati rokave, se zapreti v dvorano in trdo delati,« Uroš Zorman ne skriva visokih ambicij, vendar: »Na prvenstvu pa po znanem receptu, tekmo po tekmo, kar nam lahko prinese uresničitev ciljev in želja. Igramo pri sosedih, praktično doma, zato verjamemo, da bo iz tekme v tekmo številčnejša publika, da se bomo počutili skoraj kot doma. S tem vetrom v hrbet bo lažje. Kar je najpomembneje, zgodil se je klik. Dokazali smo si, da ni več reprezentance na tem svetu, ki bi se je morali bati.«
Nihče ne ve niti, ali sem jaz najboljša rešitev
Kot kapetan bo Slovence 16. januarja na uvodno tekmo s Kubo pripeljal Blaž Janc in med igranjem Zdravljice stal prvi v vrsti med 16 Zormanovimi izbranci. Zorman jo bo namesto z Luko Žvižejem poslušal z Mirkom Skokom ob boku. »Luka se je žal poslovil, ima svoje obveznosti, ni več mogel biti del ekipe, zato smo morali najti zamenjavo. To je Mirko Skoko, zelo željan in ambiciozen trener. Ambiciozen v vlogi pomočnika, da ne bo kdo narobe razumel. Maksimalno je angažiran, poln energije,« je o svoji novi desni roki spregovoril Zorman. Dolgo jo je iskal … »Ni ravno tako, da prideš, izbereš in greš. Imava podoben pogled na rokomet, moderen rokomet, to naju združuje. Po pogovoru nama je bilo vse jasno,« je pojasnil svojo odločitev in odgovoril še na pomislek (iz) javnosti, ali so na zvezi kaj razmišljali, da bi ustoličili vsaj 'profesionalnega' pomočnika, ki hkrati ne opravlja vloge trenerja v klubu (kot jo Skoko pri Krki), ko pa je že selektor zaposlen z vodenjem slovenskega prvoligaša. »Nismo v situaciji, da bi iskali profesionalca. Tu se vsa stvar zaključi. Našli smo rešitev znotraj okvirjev, dodal bi, da nam bo pomagal tudi zunanji sodelavec Aleksander Polak, kot nek skavt. Kot bi rekli mi na zvezi – delamo racionalno. Ampak mislim, da so to še vedno zelo dobre rešitve, ali najboljše, pa ne ve nihče. Kot ne ve nihče, ali sem najboljša rešitev jaz. Tako sem se pač odločil, kot sem se odločil za ekipo in za tem stojim. Za ekipo, za strokovnim štabom. To je moje,« je sklenil Uroš Zorman.
Čestitke nogometašem, a …
