Zato smo se odločili črto pod 10. mesto na Euru potegniti z Draganom Adžićem, ki nam je odgovoril, kako in zakaj je torej lahko slovenska reprezentanca premagala Slovaško (37:24), gostiteljico Avstrijo (25:24) in Švico (34:25), nudila odličen odpor aktualni evropski prvakinji Norveški (26:33) ter namučila Nizozemsko (22:26) in Dansko (26:32), preden je zmanjkalo moči, navdiha in še česa proti Nemčiji (16:35).»V športu je veliko odvisno od energije. Ta dekleta so od našega prvega zbora po olimpijskih igrah pokazala neverjetno medsebojno naklonjenost in izjemno željo. Od prvih trening tekem s Krimom in reprezentanco Hrvaške se je videlo, da se je zgodil klik. Dekleta so pokazala, da lahko igrajo odličen rokomet, zelo so neugodna za nasprotnice. Pomembno vlogo je odigral moj sodelavec Jan Žbogar iz Ajdovščine, najprijetnejše presenečenje celotnega prvenstva je prav njegova varovanka Nuša Fegic. Seveda je svoje odigral faktor razbremenjenosti, pa tudi dobra tehnična in taktična podkovanost naših deklet. Imamo pa še vedno tudi nekaj igralk z izkušnjami z velikih tekmami na najvišjem nivoju,«je s petminutnim monologom začel Dragan Adžić, ki je že med turnirjem vzporedil uvrstitev Slovenije (v taki zasedbi) v glavni del Eura s svojimi največjimi trenerskimi uspehi – poleg uvrstitve na olimpijske igre v Parizu s Slovenijo sta to olimpijsko srebro s Črno goro iz Londona 2012, zlato z evropskega prvenstva istega leta in, ne pozabimo, tudi dva naslova evropskih klubskih prvakinj z Budućnostjo.
Tako povezani še nismo bili
Tako nam ga sploh ni bilo treba spraševati, ali so Slovenke s svojimi igrami presenetile tudi njega.»Seveda si nismo mogli predstavljati, kako bo vse skupaj videti na velikem tekmovanju proti vsem tem velesilam, čeprav sem že na pripravljalni tekmi proti Črni gori dobil potrditev, da ta ekipa to zmore. To so videla tudi dekleta. Tam smo dobili največjo samozavest in stabilnost. Moram pa reči, da sem se na tem turnirju, ki je bil moje štirinajsto ali petnajsto veliko tekmovanje, počutil najbolj razbremenjenega in najbolje povezanega s svojim strokovnim štabom. Energija je bila najboljša. In ta energija vseh nas in želja, da v tej zasedbi presežemo pričakovanja vseh, nas je pripeljala do fenomenalne podobe. Samo en zadetek nam je zmanjkal do druge najboljše uvrstitve slovenske reprezentance v zgodovini,«je nadaljeval Adžić in pristavil: »Nasmehi so obsijali celotno Slovenijo. Zame kot izkušenega trenerja je bila to fantastična izkušnja, na koncu sem se jim zahvalil za vse nasmehe.«
Da je prihodnost slovenske reprezentance lepša, kot se je zdelo takoj po slovesu večine nosilk igre, ki so jo zastopale na igrah v Parizu – Ane Gros, Tamare Mavsar, Barbare Lazović, Elizabeth Omoregie, Amre Pandžić … – so njihove naslednice s sijajnimi staroselkami Tjašo Stanko (prva strelka in podajalka turnirja po drugem delu), Natašo Ljepojo in Majo Vojnovič (tretja po številu obramb) na čelu pokazale že na igrišču. Selektor je v pogovoru za naš in vaš časnik to potrdil, a opozoril: »Prihodnost bo polna izzivov, čeprav imamo rezerve z Nino Zulić, Emo Hrvatin in Neno Černigoj, verjamem, da z njimi še dobimo na kakovosti in širini. Selektorji drugih reprezentanc so se morali zelo resno pripravljati na dekleta, ki jih prej niso nikoli videli, zdaj jih poznajo. Ampak mi sanjamo kvalifikacije za Los Angeles in verjamemo, da se lahko slovenski ženski rokomet veseli dobrih rezultatov tudi v prihodnosti.«
Pred prvenstvom v Avstriji je bilo v rokometnih krogih mogoče slišati razmišljanja, da je Los Angeles 2028 za novo slovensko generacijo prezgodaj, da če že, je lahko realen cilj Brisbane 2032. Lahko deseto mesto pokaže pot že proti Ameriki? »To ni bil realen rezultat, to je nad vsemi pričakovanji. Veseli me način, kako smo prišli do tega. Skrbi me le največji problem slovenskega rokometa, to je prezgodnje prenehanje z ukvarjanjem z rokometom slovenskih deklet. Če bi ta ekipa s prej naštetimi povratnicami ostal skupaj nekaj let, ni razloga, da na naslednjem EP ne bi bila tako konkurenčna kot na tem. Ali bomo zadržali to ekipo, je pa drugo vprašanje. Maja Svetik je po težji poškodbi ramena že napovedala, da je pod vprašajem za naslednje akcije. Če bi igralke iz tega kadra obupavale nad rokometom, bi nam to lahko porušilo načrte, že za prejšnjo generacijo je bil to problem, pa je imela deset igralk več,«je opozoril Adžić.
Motiva za vodenje Slovenije ne morem izgubiti
Ko je zapustil klop Krima, se je v javnosti pojavil pomislek, ali ne bo s tem končana tudi njegovo delo s slovensko reprezentanco, sploh ker je ta ostala brez večine najboljših igralk. A ostal je selektor in, kot zagotavlja, nad Slovenijo ne bo obupal, četudi si vmes najde nov klubski angažma.»Motiva za vodenje Slovenije ne morem izgubiti. Slovenija je moja druga domovina, želja po sodelovanju s temi fenomenalnimi dekleti in ljudmi pri meni ne more splahneti. V obdobju, ko sem zapustil Krim, sem seveda čakal, kakšen bo odziv na zvezi. Ampak odziv je bil fenomenalen. Imamo izjemno atmosfero, zato že komaj čakam naslednjo akcijo. Kar se tiče klubskega angažmaja, pa bom naredil vse, da bom posvečen delu s Slovenijo, imam odličnega pomočnika Jana Žbogarja, ki seveda spremlja vse v slovenskem rokometu in ima velik trenerski potencial. Zato lahko z ostalimi odličnimi sodelavci v strokovnem štabu in na zvezi nadaljujemo s to zgodbo in damo še veliko slovenskemu rokometu. Jaz bom zagotovo vse naredil za to, ne glede na to, ali bom poleg tega deloval še v kakšnem klubu ali ne,« je obljubil Dragan Adžić.
Zdaj bodo še ostali prevzeli svoj del odgovornosti
Vedno je govoril, kot pred njim tudi Uroš Bregar, da je pomemben dejavnik za slovensko reprezentanco Krim Mercator. Najboljše slovenske rokometašice pač nastajajo in igrajo tam. Častni predsednik kluba Zoran Janković bi najraje videl, da Adžić ne bi zapustil trenerskega stolka v Stožicah, kar je v Dnevniku jasno in glasno povedal. Kot tudi, da je zaskrbljen glede krimovk v nadaljevanju sezone. Adžić deli njegovo zaskrbljenost, ki bi torej lahko posredno vplivala tudi na slovensko reprezentanco?
