Preden so sedle na letalo je kapetanka po dveh prespanih nočeh od poraza s Švedsko strnila svoje misli in jih prelila na papir. No, na zaslon svojega pametnega telefona ter jih prek družabnih omrežij delila s svetom. »Naša olimpijska pot se tukaj konča … Pred tremi leti, ko smo se prvič začeli pogovarjati o možnosti olimpijskih iger, se je vse zdelo tako daleč in skoraj nedosegljivo. Tudi sama iskreno nisem najbolj verjela, ampak želja in predanost nas je pripeljala do tega. Kdor se spozna na ekipne športe ali je bil sam v ekipnem športu, ve, kako težko je priti do kvalifikacij, kaj šele na olimpijske igre, a nam je uspelo!« je začela izkušena Velenjčanka, ki te izkušnje ne bo pozabila nikoli.
»Neizmerno sem hvaležna za to olimpijsko izkušnjo, biti olimpijec je želja vsakega športnika in biti del olimpijade je nekaj, kar ne pozabiš nikoli! Hvaležna moji ekipi, da smo s skupnimi močmi prišli do zgodovinskega uspeha in smo se kot prva ženska slovenska ekipa uvrstile na OI. Ali bi si vsi želeli še stopničko višje? Seveda! Ali se zavedamo, da smo bili v nekaterih trenutkih sposobni več? Seveda! Ampak smo se borili po najboljših močeh in bili ponosni, da predstavljamo barve Slovenije!« je nadaljevala Grosova in nekaj razložila vsem tistim, ki so Slovenke za nekatere predstave oziroma rezultate kritizirali: »V rokometu se mora veliko stvari poklopiti, potrebno je kar nekaj športne sreče, naklonjenih oz. predvsem poštenih sodnikov, mogoče malo slabši dan na papirju močnejšega nasprotnika in lahko se zgodi marsikaj … Da o zahtevnosti naše skupine sploh ne govorim. Nikomur ni teżje kot nam, ko izgubimo ali se res nič ne poklopi kot npr. proti Nemčiji. Takšne tekme me mučijo še kar nekaj časa. Ampak v nobenem primeru si ne zaslužimo žaljivk in izrazov kot so: sramota, mučenje ipd. A dosegle smo tudi prvo zmago proti Južni Koreji, ki nam je pomenila veliko… ne glede na vse, ne bi mogla biti bolj ponosna, da sem bila lahko del te ekipe, ki je več kot samo skupina ljudi, ampak res prava športna družina s katero smo doživeli nekaj, kar si veliko ljudi želi in sanja. Vedno skupaj v dobrem in slabem, to je tisto, kar nas je pripeljalo na te olimpijske igre!« se ke razpisala Ana Gros in zaključila: »Zato HVALA VAM, draga moja reprezentanca, najmočnejša čustva se vedno doživljajo z igranjem za svojo državo, zato bom za vedno najbolj ponosna in hvaležna, da sem skupaj z vami dosanjala svoje sanje! Hvala tudi vsem tistim, ki so nas podpirali v dobrem in slabem in verjeli v nas od začetka do konca! Spomini, ki bodo ostali ZA VEDNO!«
