V prvem polčasu je bilo težko, v prvem polčasu je bilo kar nekaj strahu- Črna gora je na trenutke celo vodila, imela v zadnjih sekundah protinapad za izenačenje, a vendarle se je razpletlo z golom prednosti naše izbrane vrste. Kljub novemu rdečemu kartonu, kljub novi sporni izključitvi po ogledu televizijskega posnetka. In kljub dejstvu, da so bili Črnogorci v tej tekmi za biti ali ne biti, v kateri so nujno potrebovali zmago (Slovenija pa remi), izjemno žilavi.
V drugem polčasu pa se je odprlo. Slovenija je pritiskala na plin, Slovenija je igrala vse bolje, Slovenija je stiskala nasprotnika ima mu izsesala veliko moči. Jasno je bilo, da ima Črna gora kratko klop in da ima Slovenija več zares kakovostnih rokometašev, kar se je začelo poznati. Dva zadetka prednosti, nato pa trije, štirje in pet za precej manj pritiska ob vstopu v zadnjo četrtino tekme, ki je prišla v najtežjem trenutku v zgodovini slovenskega rokometa.
Črnogorci so še nekoliko zagrozili, toda ob odlični podpori fanatičnih slovenskih navijačev je Slovenija vztrajala, stiskala, držala prednost. Vse do končnih, visokih, super prepričljivih 28:19, ki pa prinašajo precej več kot napredovanje v drugi krog. Vedeti je namreč treba, da je Češka presenetljivo premagala Madžarsko, Danska pa je opravila s Španijo, kar pomeni, da iz skupine, s katero se naša križa, vsi nesejo le po dve točki. Toliko jih nese tudi Nemčija, Makedonija eno več.
Matematika je preprosta: resda je Slovenija naprej nesla le eno točko s še vedno objokovanega obračuna z Nemčijo, toda zaradi razpleta vseh ostalih tekem je v danih okoliščinah izhodišče vendarle sijajno, glede na vse dogodke celo fantastično. Zadnje mesto na novi lestvici gor ali dol, Sloveniji so vsi tekmeci popolnoma dosegljivi, popolnoma ji je dosegljiv polfinale, predvsem pa je odvisna skoraj le SAMA OD SEBE!
