Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
09. 01. 2016 · 17:19
09. 08. 2017 · 09:59
Deli članek:

Z bratom z ramo ob rami poslušati himno – neprecenljivo

Arsen Perić

Kdaj in kje se je vse skupaj začelo, so mnenja deljena. On pravi, da decembra 2000 proti Italiji v Kopru, uradni anali po drugi strani pravijo, da nekaj dni pozneje v švicarskem Winterthuru.

Saj niti ni važno, v naslednjem desetletju in pol so se menjali selektorji, menjala se je pričeska, vmes enkrat se mu je v izbrani vrsti pridružil brat, včeraj pa je v v Ivanić Gradu Luka Žvižej postal rekorder po številu nastopov v dresu s slovenskim grbom. Petnajst let, 213 nastopov, 694 golov in deset velikih tekmovanj. In še ni rekel zadnje.

Kako se danes spomnite tiste prve tekme v Winterthuru?
Bolj slabo. Pravzaprav bo zvenelo malce nenavadno, smešno, a mislim, da sem dejansko debitiral že na prijateljski tekmi z Italijo v Kopru nekaj dni pred turnirjem v Švici. Glede datuma ne vem natančno, je pa bilo v sklopu istih priprav, a verjetno tekma z Italijo ni štela za uradno oziroma je bila morda zaprtega tipa, bi morali malce pobrskati po arhivih. Meni je ostala v spominu kot prva, sicer pa navsezadnje niti ni tako pomembno. Spomnim se prvega vpoklica v reprezentanco, prvih tekem in priložnosti, ki sem jih dobival na začetku. Takrat sta bila na mojem položaju standardna Andrej Kastelic in Zoran Jovičić, mlajši smo se menjavali, sčasoma pa smo prevzemali vajeti. In petnajst let pozneje sem še vedno tu.

Eden najlepših se je zagotovo zgodil nekega oktobrskega večera leta 2007 v Širokem Brijegu, ko sva z bratom Miho na igrišču prvič z ramo ob rami poslušala slovensko himno.

Je hitro minilo?
Zelo. Bo že držalo, da čas hitro beži, bilo je veliko tekem, precej priprav in kar nekaj tekmovanj, nekaj žal tudi takšnih, na katere na koncu nisem odpotoval, to sta bili dve evropski (Švedska 2002 in Slovenija 2004) in eno svetovno prvenstvo (Tunizija 2005). Da, nabralo se je spominov. Veliko lepih, nekaj tudi malo manj lepih, a ti z leti počasi zbledijo, ostanejo pa tisti prvi. Ko na koncu potegneš črto, ostanejo predvsem tisti lepi. Mama zbira izrezke, članke, in ko bo enkrat konec, se bomo lahko skupaj sprehodili čez to poldrugo desetletje, kako je kronološko vse potekalo.


Ste si tistega decembrskega večera leta 2000 predstavljali, da boste nekoč rekorder po številu nastopov?
Kje pa, takrat seveda ne razmišljaš o tem, takrat je pomembna le vsaka naslednja tekma, le vsak naslednji vpoklic. In v petnajstih letih se jih nabralo več kot dvesto. Vsa ta leta z zadovoljstvom nosim ta dres, verjamem, da tudi častno. Nekaj časa si ga še želim, bomo videli, koliko bo še teh nastopov, igram, kot da je vsak zadnji.

Mislim, da sem prvenstvo v Avstriji odigral na res visoki ravni, če se prav spomnim, sem bil za Filipom Jicho in pred Nikolo Karabatićem drugi strelec tekmovanja.

Če bi izpostavili najlepše in najtežje trenutke v tem reprezentančnem poglavju?
Eden najlepših se je zagotovo zgodil nekega oktobrskega večera leta 2007 v Širokem Brijegu, ko sva z bratom Miho na igrišču prvič z ramo ob rami poslušala slovensko himno. Zanimivo, tudi takrat je bila na nasprotni strani Hrvaška. Potem je tu poletje 2004, ko sem bil med potniki za olimpijske igre v Atenah, moje prve in do danes zadnje, to so stvari, ki jih nikoli ne pozabiš. Malo manj lepe spomine imam seveda na tiste priprave, ko sem iz ekipe izpadel tik pred zdajci, ko sem na zadnji dan pred odhodom izvedel, da ne grem na veliko tekmovanje. Predvsem evropsko prvenstvo na domačih tleh ... A to pač spada zraven, to je sestavni del našega poklica. Važno je, da je bilo veliko več lepih spominov, in verjamem, da se jih bo še nekaj nabralo.


Katera je bila vaša najboljša s teh dvesto in še nekaj tekem?
Hm ... Mislim, da sem prvenstvo v Avstriji odigral na visoki ravni, če se prav spomnim, sem bil za Filipom Jicho in pred Nikolo Karabatićem drugi strelec tekmovanja. Ne vem, spominjaš se predvsem oziroma samo tistih lepih, dobrih in bilo jih je kar nekaj, tudi na svetovnem prvenstvu v Španiji. Vsaka tekma, sploh tiste, ki so šle proti koncu turnirja. Saj veste, kako pravijo, spomin je kot pes, ki se uleže tja, kamor se mu zazdi, pa se spominjam predvsem tistih iz zadnjih let. Katera je bila res tista najboljša, bi moral znova malce pobrskati po arhivu.


Predvidevamo, da je Rio eden zadnjih večjih ciljev v tem reprezentančnem poglavju?
Zagotovo, to je največji cilj, olimpijske igre so nekaj največ, kar lahko v našem športu doživiš z reprezentanco. Boriti se na olimpijskih igrah za dober rezultat, da ne rečem za kolajno ... Toda treba je iti počasi oziroma po vrsti, najprej evropsko prvenstvo, potem kvalifikacijski turnir, in če bomo s slednjim uspešno opravili, šele potem lahko sanjamo tudi o Riu.


Vi ste eden redkih v aktualni reprezentanci, ki je že nastopil na olimpijskih igrah? Mlajši soigralci se najbrž ne zavedajo prav dobro, kako redko se ti ponudi priložnost za nastop na igrah?
Res je, priložnosti ni prav veliko, olimpijske igre so le na vsaka štiri leta, prebiti se na njih pa je vse prej kot preprosto. Jaz sem pred dvanajstimi leti z veliko sreče pristal v ekipi in med potniki za Atene. Lahko rečem, da slogan iger 'važno je sodelovati' do neke mere res drži, a če na igrah le sodeluješ, potem lahko na stara leta marsikaj obžaluješ. Tja moraš iti z namenom, da domov tudi nekaj prineseš, kaj je tisto nekaj, pa vsi vemo.


Za konec še beseda, dve o bolj aktualni temi, o pripravljalnih tekmah, Sloveniji po dveh remijih z Makedonijo in porazu s Hrvaško še ni uspelo zmagati?
Seveda si želiš igrati čim bolje in zmagati tudi na prijateljskih tekmah, vendar rezultat ni v prvem planu, v ospredju so druge zadeve, posvečamo se predvsem sebi, lastni igri. Povedano drugače, vse je podrejeno tisti prvi tekmi v Vroclavu. Takrat bo šlo zares, vse ostalo je le predigra.