Povedano drugače, če mu je Veselin Vujović še pred novembrsko akcijo javno namenil opazko ali dve, v prvi vrsti, da "naj se bori le za svojo pozicijo, za druge naj ga ne skrbi preveč", pa zgolj nekaj tednov pozneje selektor o njem govori z izbranimi besedami.
"Še preden sem prevzel selektorsko vlogo, sem o Zormanu slišal to in ono. Da gre za neugodnega tipa. V tej luči sem se sam pri sebi pripravil in si rekel, pa da vidimo, kdo bo koga. Potem pa Uroš pride na priprave, in glej ga, zlomka, obnaša se vzorno, igra odlično in meni z ramen v trenutku pade neko veliko breme. S svojim vedenjem na in ob igrišču me je resnično impresioniral."
"Ulica marsikaj govori, potem pa nekdo vse skupaj še malce popopra in zasoli, da pripelje do tega, da je Zorman bavbav slovenskega rokometa."
Tako je v sredo razlagal dobro razpoloženi Vujović, Uroš Zorman pa je nato na vse skupaj v svojem slogu postavil še piko na i: "Očitno so selektorju napolnili glavo z nekaterimi stvarmi o meni, vendar jaz nikoli v življenju nisem imel nobenih težav s trenerji ali selektorji. Dobro, nikoli ... V vsaki ekipi tako kot v vsaki družini sem in tja pride do trenj, iskric in tudi pri nas ni nič drugače, a reprezentanca je bila vedno zdravo okolje, posledično pa se ni vleklo nobenih večjih zamer. Ulica marsikaj govori, potem pa nekdo vse skupaj še malce popopra in zasoli, da pripelje do tega, da je Zorman bavbav slovenskega rokometa. Mislim, da sem v karieri dokazal, da nikomur nisem bil trn v peti."
In dva rokometna velemojstra, ki sta zaznamovala igro vsak v svojem obdobju, gresta zdaj složno evropskemu prvenstvu na Poljskem naproti.
V PRIČAKOVANJU DVANAJSTEGA
Slednje bo za 35-letnega člana Kielc, če bo seveda med potniki za Vroclav, že dvanajsto veliko tekmovanje v reprezentančni karieri, ki se je začela na prelomu tisočletja. Bilo je zdaj že daljnega marca leta 1999, ko je takrat devetnajstletni Zorman prvič oblekel dres z državnim grbom. Dobrih šestnajst let in 206 nastopov pozneje je še vedno zraven.
Medtem ko ima večina njegovih reprezentančnih sotrpinov še klubske obveznosti, je on že nekaj dni v domovini. Poljaki so namreč ligaška tekmovanja hitro poslali na zimsko spanje in se povsem posvetili prvenstvu na domačih tleh, tudi kapetanu slovenske reprezentance pa je nekaj dodatnih dni predaha prav prišlo, sploh po tistem, ko se je pred tedni na treningu znova oglasila prepona. Vendar nastop v njegovi drugi domovini Poljski naj ne bi bil ogrožen.
11 velikih tekmovanj ima za sabo Zorman.
"Bom raje potrkal na les, toda po pogovoru z zdravnikom naj bi bilo potrebnih še kakšnih deset dni do sanacije, v tem času bom opravljal terapije in delal po posebnem programu. Nikoli sicer ne veš, kaj se lahko zgodi, ampak upam, da to ne bo vplivalo na mojo udeležbo," pravi Ljubljančan, ki je moral zaradi zdravstvenih težav v vseh teh letih izpustiti le SP leta 2007 v Nemčiji.
Čeprav je bil dodobra načet, mu klubski šef Talant Dujšebajev v jesenskem finišu v lovu na čim boljši izhodiščni položaj v ligi prvakov vseeno ni namenil počitka. Še več, po poškodbi Grzegorza Tkaczyka je na igrišču pogosto prebil tudi po petdeset minut in več. "V domači ligi nisem igral, v ligi prvakov pa po drugi strani celotne tekme. Proti Barceloni je bilo že dokaj v redu, a tistega zadnjega, eksplozivnega koraka si vseeno še nisem upal narediti."
NAJBOLJŠE ZA KONEC
Kielce so se sicer v velikem slogu poslovile od leta 2015, ki jim bo med drugim ostalo v spominu po drugem nastopu v Kölnu. Tudi v letošnji sezoni odkrito pogledujejo proti tamkajšnji Lanxess Areni, pravzaprav se jim je po štirih zaporednih zmagah odprla pot proti zaključnemu turnirju. Najboljše so prihranili prav za konec. Zmaga v mitski Blaugrani, kjer je Zorman s Ciudad Realom sicer že slavil, za Kielce pa je bila to prva zmaga v katalonski prestolnici in majhen obliž na rane, ki jih je pustil poraz v polfinalu lanske sezone.
"Kaj naj rečem, že doma smo imeli vse v svojih rokah, na koncu pa po čudežu izgubili točko." "Čudež", pri katerem sta imela prste vmes tudi slovenska sodnika.
"Mislim, da smo v Blaugrani odigrali res korektno tekmo, sploh v drugem delu smo bili dominantni, kar proti Barceloni, sploh pa na njenem igrišču ni ravno pogost pojav. Z zmago smo se zasidrali na drugem mestu, do prvega bomo težko prišli, drugo pa je realnost in s tem se nam na široko odpirajo vrata final foura, glede na to da v tem primeru vse do Kölna ne moreš naleteti na prvega iz svoje in prva dva iz druge skupine, za nameček povratne tekme igraš doma. Če je bil že pred začetkom sezone cilj final four, je zdaj le še toliko bolj. Pred tekmo z Vardarjem je vse skupaj sicer viselo v zraku, bili smo peti, imeli težave s poškodbami, kaj lahko bi se vse skupaj zapeljalo v povsem nasprotni smeri, a se na srečo ni in zdaj imamo vse v svojih rokah."
ZGREŠEN SISTEM
Zormanu, tako kot še marsikomu, sicer nov sistem tekmovanja v ligi prvakov ni ravno pri srcu. "Ni posrečen, ni mi všeč. Razumel bi, da bi po vzoru NBA naredili divizije oziroma konference, ne pa da naredijo dve skupini in še dve malo slabši, pa še potem med tistimi slabšimi sledi neko razigravanje, medtem ko gre prvi neposredno v četrtfinale ... Mislim, da je sistem povsem zgrešen, veliko drugih stvari bi lahko izboljšali, namesto da so se lotili spremembe sistema, precej bolj perečih stvari je bilo na meniju kot prav sistem."
206 nastopov je v dresu z državnim grbom zbral Zorman.
Nov sistem med drugim prinaša več tekem, teh pa že tako ali tako ni manjkalo. Napori so vse večji, obremenjenost igralcev prignana do maksimuma, elastika je, figurativno rečeno, nategnjena do konca, zato je (tudi) zdravje tisto, ki kroji razplet. Kdor zdrži ...
"Nam gre na roko, da imamo malce lažjo domačo ligo, zato se stvari potem na neki način kompenzirajo. Za gledalce je že morda plus, je bolj atraktivno, več tekem, a vse skupaj bi morali narediti drugače. Morda bi morali dati vse v isti koš in potem razdeliti na dva dela, potem pa bi sledila končnica po vzoru na NBA. Ne pa da imamo štiri kakovostne razrede in sistem, ki mu laiki težko sledijo. Morda je bilo vse skupaj v teoriji videti dobro, v praksi pa je bil po mojem mnenju to strel v prazno."
ČUVATI ŽOGO
Liga prvakov in klubski vsakdanjik bosta sicer do februarja potisnjena v ozadje, v ospredje namreč stopa prvenstvo stare celine. Eden od številnih vrhuncev sezone, ki se bo za najboljše in/ali najsrečnejše končala šele tam nekje sredi avgusta v senci kipa Kristusa Odrešenika v Riu.
Popotovanje proti Copacabani se na neki način začne v nedeljo malo po poldnevu pod Pohorjem. Ko bo cvet slovenskega moškega rokometa začel zaključne priprave na prvo veliko tekmovanje pod vodstvom Veselina Vujovića. Se Vujova roka že pozna?
"Neke stvari so se že pokazale, spet druge smo spremenili, zdaj bomo vse skupaj še nadgradili. Obramba, prehod v napad, napad na postavljeno obrambo, pred nami je še veliko dela. Včasih smo znali zdivjati, tudi ko smo imeli stvari trdno v svojih rokah. Zdaj smo star ... Starejši, pa bi morali razmišljati bolj preudarno ter sem in tja čuvati žogo. Po drugi strani nam je to hitrost zelo težko odvzeti, še vedno tudi nimamo niti nekih dvometrašev, ki bi lahko zabijali od daleč, tako da korenitih sprememb v slogu igre ne gre pričakovati," meni organizator igre stare šole, ki je prepričan, da se bo Poljska izkazala v vlogi organizatorice, tudi Poljska kot država pa je po njegovih besedah zelo zanimiva, ponuja marsikaj in navijači bodo vsekakor prišli na svoj račun.
SANJE O RIU
Prvenstvo na Poljskem bo pomembno tudi v luči olimpijskih iger, navsezadnje uvrstitev v finale bržkone prinaša tudi neposredno uvrstitev v Rio, dokončno pa bo razplet EP razkril podobo kvalifikacijskih turnirjev. Zorman je sicer poleg Vida Kavtičnika, Luke Žvižeja, Veselina Vujoviča in njegovega pomočnika Uroša Šerbca eden redkih v slovenski izbrani vrsti, ki je že okusil slast in čare igranja na največjem športnem dogodku, leta 2004 v Atenah. Ali misli že kaj uidejo proti aprilu in potem naprej, proti Riu?
"Včasih smo znali zdivjati, tudi ko smo imeli stvari trdno v svojih rokah. Zdaj smo star ... Starejši, pa bi morali razmišljati bolj preudarno ter sem in tja čuvati žogo."
"Nekje v podzavesti je misel na Rio že prisotna. Za zdaj smo tam, kjer smo želeli in si zamislili, da bomo. Pomembno bo, da tudi po prvenstvu na Poljskem ostanemo zdravi, da brez večjih prask in žrtev preživimo februar in marec ter potem aprilske kvalifikacije pričakamo zdravi. Velika stvar bi bila, če bi turnir igrali na domačih tleh." Tu si je vzel kratek premor in potem še dodal: "Velike sanje so spet iti na olimpijske igre." Tudi novoletna želja je v tej luči jasna. "Zdravje. Zame in za celotno ekipo."
Že (pre)večkrat zastavljeno vprašanje po drugi strani niti ni bilo potrebno. Bi bil oziroma bo Rio tudi zadnje veliko tekmovanje v neki veliki karieri? "Ne skrbite, ne bom potreboval vaše pomoči, takrat se bom kar sam odpravil v pokoj."
