V Montpellieru ste krenili v svojo drugo sezono. Kako ste zadovoljni s svojo vlogo v moštvu?
Boljše je, kot je bilo. Dobivam malce več priložnosti, imam pa še vedno vzpone in padce. Odigram dobro tekmo, pa slabo, nato spet dobro in tako dalje. V zadnjih dveh tednih sem imel težave z ramo, a splošno gledano je precej boljše. Toda če bi rekel, da sem zelo zadovoljen, bi se zlagal. Skratka solidno, a še zdaleč nisem tam, kjer bi si želel biti.
Statistika razkriva, da golov iz igre, kar je za igralca vašega kova eden ključnih podatkov, v zadnjih tednih ni prav veliko?
Proti Parizu sem igral vse skupaj le dve minuti, izvajal le dve sedemmetrovki, tudi v pokalu proti Dunkerquu nisem igral ... Resda me je bolela rama, a to ni razlog. Ne vem, seveda upam na izdatnejšo minutažo, sicer bo treba kaj ukreniti.
Razmišljate morda tudi o vnovični zamenjavi okolja?
Kaj pa vem, o tem ne razmišljam. Tu mi je lepo, precej nas je Slovencev, ekipa je dobra, tudi z družino smo zadovoljni z življenjem tu, je sicer drago, a lepo (smeh). Ničesar ne bi menjal, pogodbo imam še za prihodnjo sezono, to bi rad oddelal, potem pa bomo videli.
Bi rekli, da ste danes boljši rokometaš kot pred poldrugim letom dni, ko stedrugič zapuščali Celje?
Da. Imel sem sicer poškodbo, ki se je precej zavlekla, a vseeno mislim, da sem. Vem, česa sem sposoben. Ko sem pravi, sem zelo dober, kot denimo na oktobrski tekmi s Koldingom. A ... Po eni izmed tekem sem se pogovarjal s trenerjem in priznal mi je, da mi velikokrat dela krivico. Začnem, imam strel 0/2, zato me potegne iz igre, Francoz Bonnefond pa bo denimo začel tekmo s strelom 1/5, izgubil žogo ali dve, a ga ne bo menjal. Vsi pri tem pravijo: 'Ah, Maček, on in njegova glava, briga ga.' A sam v sebi se vznemirjam, žrem, posledično sem nervozen, čeprav tega navzven morda ne kažem. Povem doma, mami, dekletu, ne razlagam pa naokoli. Že ko pridem v igro, sem živčen, saj vem, da bom v primeru napake hitro pristal na klopi, nikakor se mi ne uspe sprostiti.
V tej luči najbrž želite čim hitreje dobiti žogo v roke in zabiti gol, dva za mirnost?
Ne, ravno nasprotno. Ne maram, da se takoj prva akcija odigra name oziroma zame. Raje vidim, da sem dve, tri minute v igri, da začutim ritem, da se ogrejem, da se uigram.
Selektor Vujović je že večkrat ponovil: Borut Mačkovšek bo moj pacient številka ena.
Mislim, da selektor to pravi malo za šalo, malo zares, na te besede pa gledam kot na spodbudo, pravzaprav sem vesel, da tako misli, saj to ne more biti nič slabega. Vemo, kdo in kaj je Veselin Vujović, tudi sam je bil levi zunanji in od njega se lahko ogromno naučim.
Zabijem prvi gol, pa drugega, tretjega in potem se napolnim kot baterija s samozavestjo in se mi zdi, da bi lahko letel. Zdi se mi, da skačem po meter in več v zrak, po drugi strani pa se mi včasih na treningu zdi, kot da imam na hrbet privezanih sto kil.
Če se ustavimo še pri eni Vujovićevi izjavi, ki pravi, da Slovenija potrebuje svoj zaščitni znak, moža, ki se ga bodo tekmeci ustrašili, pri tem pa je imel v mislih predvsem vas. Vam godijo tovrstne besede, predvsem pa, ali ste res lahko ta mož?
Verjamem, da sem lahko. S pravim delom, predvsem pa če postanem psihično močnejši, bi lahko postal ta mož. Poglavitno je, da verjamem sam vase, da se v glavi prepričam, da sem sposoben velikih stvari.
In kako priti do tega spoznanja?
Mislim, da je ključna samozavest. Kot sem prej omenil, zgrešim dva, tri strele in trener me potegne na klop, in ko znova pridem v igro, vem, da bom v primeru napake znova romal na klop. In potem se preprosto ne morem sprostiti. Ko sem sproščen, ko ne razmišljam o ničemer, ampak samo igram, je vse bistveno lažje. Ko po drugi strani v podzavesti razmišljaš nekaj v slogu 'samo da ne izgubim žoge', se ti zgodi prav to, zdrsne ti iz rok, nasprotnik zdrvi v protinapad in bum, gol.
Stari ste 23 let, še vedno pa se o vas pogosto govori kot o talentiranem mladeniču. Ste prerasli oznako talent?
Sem in nisem. Pri 23 nisi več mlad, nisi pa niti star. Pri recimo 28 težko govorimo o nekom kot o talentu, pri 23 pa bi rekel, da imam morda še kakšno leto, dve. V Montpellieru letos res igram bolj malo, niso to niti nepozabne predstave, z izjemo morda treh tekem je bila neka srednja žalost, na zadnjih dveh celo nisem igral. Ne vem, zdi se mi, da pri vsem tem ni samo moja krivda. Mogoče trenerju ne vlivam zaupanja, a kot je rekel tudi sam trener, mi včasih naredi krivico, ko me prehitro povleče iz igre, ko mi ne pusti, da bi se vživel v igro. Na nekaterih tekmah me je pustil v igri in po kakšnih desetih minutah sem se razigral in sem igral tako, kot sem igral v Celju tisto zadnjo sezono. Vem, da lahko igram na tisti ravni. Zabijem prvi gol, pa drugega, tretjega in potem se napolnim kot baterija s samozavestjo in se mi zdi, da bi lahko letel. Zdi se mi, da skačem po meter in več v zrak, po drugi strani pa se mi včasih na treningu zdi, kot da imam na hrbet privezanih sto kil.
Včasih se mi zdi, da sem v preteklih letih sprejel kup napačnih odločitev. Morda sem naredil korak prehitro in bi zdaj moral stopiti dva nazaj, da bi jih naredil deset naprej. Da o Minsku niti ne govorim, če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi si raje odrezal roko, samo da ne bi mogel podpisati pogodbe.
Kdaj oziroma pod katerim od trenerjev ste igrali najboljši rokomet?
Definitivno v Celju, pri Vladanu Matiću. Čeprav bi tudi pri Matiću o ne vem kakšnem zaupanju težko govoril. Na levem zunanjem smo bili takrat jaz, Žuran in Seba Skube. V pripravah sem igral na visoki ravni, bil najboljši igralec šaleškega turnirja, a je nato več igral Žuran, ko se je Rok poškodoval, pa je Lekai igral na srednjem in Seba na levem, sam pa sem znova veliko časa presedel na klopi. Potem si je Lekai poškodoval roko in takrat sem ujel formo ter začel kazati dobre predstave. Zato bi težko rekel, da mi je Matke zaupal. Ne bom rekel, da pod njim nismo dobro igrali in da se nisem naučil, smo in sem se, Matić je nedvomno dober trener. Boris Denić mi je oziroma nam je, meni, Gabru, Dolencu, po drugi strani dal lepo priložnost in mislim, da smo z njim za krmilom naredili lepo zgodbo. Od njega sem se precej naučil, kot trener in človek mi je zelo pri srcu. Pri njem mi je všeč, da je človeški, da se usede s tabo na kavo, pogovori, v tujini tega ni, tam je strogi profesionalizem, trener je le in samo trener, briga ga za tvoje življenje zunaj dvorane. Meni pa je všeč, da ima trener poglobljen, oseben odnos z igralci, sploh ko si mlajši. Ne pa da oddelaš trening, ni pomembno kako, se usedeš v avto in greš, kot me je izučila tujina.
Če se dotaknemo še enega vašega vzdevka. Potepuški Maček?
Včasih se mi zdi, da sem v preteklih letih sprejel kup napačnih odločitev. Z današnjega vidika se mi zdi, da bi moral pogodbo s Celjem oddelati do konca ali pa celo ostati še dodatno leto dni, ne pa da sem na vrat na nos rinil v Hannover. Morda sem naredil korak prehitro in bi zdaj moral stopiti dva nazaj, da bi jih potem naredil deset naprej. Da o Minsku niti ne govorim, če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi si raje odrezal roko, samo da ne bi mogel podpisati pogodbe. Ne vem, raje niti ne razmišljam o tem. Verjamem, da bo vse še dobro. Moram verjeti in mora biti, upam, da bo naslednja odločitev, ki jo bom sprejel, prava in da bom kmalu spet stari Maček.
Veliko se je v preteklosti govorilo tudi o vaših nočnih podvigih, je temu zdaj dokončno konec?
Da, minili so tisti časi. Proslavimo kakšen rojsten dan, morda kdo pride na obisk in to je to. Preprosto se mi ne ljubi več, pa ne da sem star, a ko imaš družino, se marsikaj spremeni. Korenito. Res sem se umiril, tu v Montpellieru imamo vsi družine, zato kakršnokoli ponočevanje ne pride več v poštev. Ustreza mi družinsko življenje, lepo je, ni lepšega, kot ko te zjutraj zbudi hčerkica. Lepo je biti oče.
