To sta dve bistveni vprašanji pred jutrišnjim dnevom D, dvobojem z Makedonijo, ko bo na kocki marsikaj, ne »le« četrtfinale svetovnega prvenstva. Grozi, da bo kmalu zacingljal na ves glas, rokometašem pa bi takrat lahko pod nos pomolili tisto od Ernesta Hemingwayja. Ne sprašuj komu zvoni, zvoni tebi.
Popotnica za osmino finala je poraz s Španijo.
Tudi ko odigramo taktično dobro, nam zmeraj nekaj zmanjka. Danes smo odigrali v obrambi kakovostno, imeli smo tudi razpoloženega vratarja, vse smo imeli, a zbranost pri strelih na nasprotna vrata je bila resnično slaba. Delali smo akcije, ustvarjali smo si priložnosti, a na koncu je treba dati tudi gol. In zaradi tega je moje mnenje, da je danes pretehtala čista individualna kakovost Špancev, ki so v fazi napada ter v fazi strelov kakovostnejša ekipa od nas in zato so zasluženo zmagali.
Veliko ste rotirali, najbrž tudi z mislijo na nedeljsko tekmo?
Tekmo smo res začeli na drugačen način, morda bi se lahko oziroma morala tudi drugače rezultatsko začeti. Lahko bi vodili v celotnem prvem delu prvega polčasa, a žoga ni in ni hotela v gol, Španci so imeli fantastičnega vratarja, ki je samo v prvih desetih minutah ubranil sedem žog. In ko proti takšni reprezentanci ne zabiješ iz čistih položajev, hitro sledi kazen. Španija pač ni ekipa, ki bi to oproščala.
Ste zadovoljni s pristopom?
Zagotovo sem, fantje so hoteli, tu ni debate, nikogar ni, ki ne bi hotel, v danem trenutku je dal vsak svoj maksimum.
Kakšno je sicer vzdušje v ekipi?
Vedno, ko nastopi poraz, ni idilično in prav je, da je tako. Ne sme biti stalno vse v redu, vse super ter oh in sploh. To, da razmišljamo, da mora biti vedno vse v redu, da se imamo vseskozi radi kot pečeni gadi, ni ne normalno, ne prav in seveda tudi ni res. Ko se izgubi, ne more biti vse v redu in prav je, da ni. Sicer pa vzdušje v ekipi je, kakršno je, kakšno pa je, pa bomo videli na tekmi.
Jaz imam toliko problemov s svojo skupino in predvsem s svojo ekipo, da mi pogled ne seže niti do morja, pa je morje od hotela oddaljeno vsega petnajst metrov.
Če potegnete črto pod predtekmovanje, kaj bi dejali?
Pred petkovo tekmo smo bili v podobnem položaju kot pred dvema letoma v Španiji. Če bi zmagali s tremi goli razlike, bi bili prvi, tako pa smo tretji. In če se je že tako razpletlo, potem je dobro, da sta morali Makedonija in Avstrija, ki sta si nas tako srčno želeli, odigrati tekmo na polno. Da sta se poklali, izgubili nekaj energije, mrtve pa bomo šteli v nedeljo.
Ste Klemena Cehteta zadržali kot aduta iz rokava, kot presenečenje za osmino finala?
Nič ga nisem čuval ali varčeval. Morda ima še vedno hematom v nogi, mogoče ne more, nič pa ga nisem čuval. Če bi lahko igral, bi bil v ekipi, a ker ne more, dobil je rdečo luč zdravnikov, ga nimam kaj čuvati. Ali lahko ali ne more, jaz nikoli ne bom šel prek zdravja igralca.
Kaj to pomeni za jutri, ga znova ne bo v ekipi?
To pomeni, da je danes dobil rdečo luč, bomo videli, kaj bodo zdravniki povedali jutri. Če bom videl, da ne more, ne bo igral in ekipa bo, kakršna je. Z njo bomo šli zmagat. Jaz bi najraje videl, da bi Klemen igral že od prvega kroga, a pač ni tako. Imamo smolo, kar zadeva leve zunanje, vsi levi »beki«, ki so sposobni normalno hoditi, so poškodovani. Verjemite, da je meni najbolj žal, mislim, da sem jaz tisti, ki bi najbolj goreče rad slišal od zdravniške službe, da Klemen lahko igra. A Klemen še vedno vleče nogo za sabo, in kaj bi to lahko pomenilo v igri, v kateri se bo šlo na vse ali nič, na nož, ne vem. Njegove kariere ne bom postavil na kocko ne glede na to, kaj je v igri.
Po drugi strani imate zdaj oba dinozavra, kako ste zadovoljni s predstavo Uroša Bundala?
Sem. Glede na to, koliko časa ni treniral z ekipo in koliko časa ni bil v stiku z njo, moram priznati, da sem. Tudi naša obramba je bila danes dobra, kar smo se dogovorili, so fantje naredili maksimalno. Ko smo se kockali, smo se z namenom. Vsakič, ko smo imeli možnost, smo pustili odprto dolgo podajo zunanjega na krilo, ne bom rekel, da je bilo povsem namenoma, ampak vseeno z namenom, da bek to vidi in da žogo poskusi dati na krilo, ker je to ekstremno težka žoga, a vsakič jo je dal, kar samo govori o tem, da imajo Španci ekstremno individualno kakovost.
Smo na predvečer osmine finala tam, kjer si želite, da bi bili?
Ne, nismo. Preveč smo nervozni, preveč variiramo. Super, slabo, solidno, korektno, zelo slabo, ekipa še ni sestavila tekme, kakršno zna in kakršne je sposobna. Upam, da jo bo že na prvi naslednji. Zagotovo pa je prisotna tudi jeza. Kako se bomo odzvali? Jaz upam, da kot ekipa, ker če se ne bomo odzvali kot ekipa, potem še naprej ostajamo klasični Slovenci.
Vsi bi nas radi imeli za nasprotnike, vsi si nas želijo za nasprotnike. Rad imam te frajerje, ki nas imajo radi za nasprotnike. Na Balkanu obstaja lep pregovor: Blagor tistemu, ki hitro ponori, pa mu življenje v veselju mine.
Če nas spomin ne vara, ste večkrat znali ponoviti, da mora Slovenija nasprotnika zaustaviti na 25, 26 golih. Belorusija nam ji je zabila 29, Katar 31, Brazilci 32, Španci pa trideset.
Pustimo druge tekme, a če gledamo samo to s Španijo, smo zgrešili ogromno zicerjev. Če bi zabili vsaj petdeset odstotkov teh čistih priložnosti, potem bi bilo to čisto nekaj drugega. Naša edina stabilnost, kakorkoli obračamo in ne glede na število prejetih golov, je bila v obrambi. Zabijali smo ogromno golov, a težave teh visokih rezultatov izvirajo prav iz napada, ne pa na postavljeno cono. In ko bomo popravili realizacijo, ko bomo zabijali zanesljivo, potem bomo prišli do teh želenih 26 golov. Dokler pa imamo po dvajset ubranjenih strelov in dvajset tehničnih napak, se ne moremo spustiti pod 26, ni mogoče.
Je to mogoče spremeniti v naslednjih 48 urah?
V športu je vse mogoče. Osmina finala je ena tekma, v kateri je vse mogoče. Mogoče se včasih sam pri sebi vprašam, ali je moja ekipa sploh imela v glavi, da lahko premaga Špance. Ne vem. Marsikaj se mi porodi v glavi, ko spremljam dogodke na igrišču. V nekaj verjamemo, v nekaj ne verjamemo, ime nasprotnika je zelo pomembna spremenljivka v enačbi slovenske reprezentance. Če je ime nepravilno, je tu že zasejan določen dvom in potem se to pokaže tudi na igrišču. Če se bo spremenilo? Jaz upam, da se bo, kot trener bom naredil vse, da se bo. Baba Vanga (bolgarska prerokovalka, op. p.) pa tudi nisem.
Niste Baba Vanga, vas je pa kapetan pred tedni v pogovoru za časnik Delo označil za ovna z velikim zvoncem. Ste morda založili ta zvonec ali vam igralci še vedno sledijo?
Zdaj bom pa še bik in še z večjim zvoncem. Čisto kompletni živalski vrt z vsemi velikimi zvonci in možnarji bom zelo kmalu, če se ne bo kaj drastično spremenilo v njihovih glavah.
V zadnjih dneh so tako avstrijski kot makedonski rokometaši na vprašanje Slovenija ali Katar kot iz topa odgovarjali Slovenija.
Vsi bi nas radi imeli za nasprotnike, vsi si nas želijo za nasprotnike. Rad imam te frajerje, ki nas imajo radi za nasprotnike. Na Balkanu obstaja lep pregovor: Blagor tistemu, ki hitro ponori, pa mu življenje v veselju mine. Tako jaz gledam na vse te izjave, v katerih govorijo, da je Slovenija super nasprotnica. Zdaj so se poklali med sabo, jutri pa bomo videli, ali je res tako, ali smo res tako krasen nasprotnik.
Zdaj bom pa še bik in še z večjim zvoncem. Čisto kompletni živalski vrt z vsemi velikimi zvonci in možnarji bom zelo kmalu, če se ne bo kaj drastično spremenilo v njihovih glavah.
Potem je to še dodaten motiv?
Normalno, vsaj moral bi biti. Na Balkanu obstaja beseda, ki jo je nemogoče prevesti. 'Inat', in če le premoremo nekaj tega 'inata', potem nam mora to biti dodaten motiv. Mi stalno govorimo, da nismo na Balkanu, sam pa pravim, da smo mi samo srce Balkana. Upam, da ga imamo, 'inat' namreč, če ga nimamo, potem pa lahko delamo na amaterski bazi.
Jutri se začenja neko novo prvenstvo.
Res je.
Čakajo vas Makedonci.
Dobrodošli Makedonci. Isto bi bilo, če bi bila Avstrija, nobene razlike, treba bi bilo premagati eno ali drugo. Treba se je pripraviti najbolje, kar se da. Nekih velikih misli ali hvalospevov o Makedoniji pa v tem trenutku preprosto nimam. Je nasprotnica, ki jo je treba premagati, ne glede na to, kako se piše, ali je dobra ali slaba. Tako ali drugače, mi to enostavno moramo narediti, če nas je kaj v hlačah, če pa nas ni, bomo tako kot že ničkolikokrat šli domov mokrih hlač.
Na trenerski klopi Makedonije sedi Ivica Obrvan, s katerim sta bila pred tedni v najožjem izboru za trenerja Chamberyja, Francozi pa so se na koncu odločili zanj.
Chambery je vzel dobrega trenerja, takšna je bila odločitev, kaj naj še dodam? Morda res živim v Sloveniji, a ne gledam na sosedov vrt. On je bil na razgovoru, jaz sem bil na razgovoru, izbrali so njega, dal sem mu roko, slišala sva se in zaželel sem mu srečo. Ni niti najmanjšega problema, on gleda nase, jaz pa nase. Jaz bom gledal, da na jutrišnji tekmi zmagam jaz, on bo naredil vse, da zmaga on. To je logično, ljudsko in športno. In to spoštujem.
Makedonci so nam preprečili London. Nam lahko tudi Rio?
Upam seveda, da ne morejo oziroma da nam ne bodo. Naj pa ponovim še enkrat, kot že ničkolikokrat, nič ni odvisno od njih, vse je odvisno le od nas. Kakor se bomo mi postavili, v tej smeri bo tekma tudi šla. Če se bomo postavili tako, kot znamo, potem bo Makedonija padla.
Dodatno draž bo dvoboju dal Renato Vugrinec.
Vugi je moj reprezentančni cimer. Zagotovo bo njemu najtežje. On je vseeno naše gore list, kakorkoli obrneš. Odločil se je, da bo igral za Makedonijo, in če mu bo trener namenil zaupanje, ga bo zagotovo poskusil upravičiti v največji meri in dati vse od sebe, kar je tako športno kot tudi prav. Tu ne bo neke slabe volje, če bo Vugi odigral dobro tekmo, daleč od tega.
Leta 1995 sta bila na SP na Islandiji člana reprezentance, najbrž si niti v sanjah nista mislila, da se bosta čez dve desetletji znova srečala na SP v tovrstnih vlogah?
Zagotovo ne, a življenje je čudež, prinese marsikaj nepričakovanega. Mislim pa, da bo njemu težje.
Razplet v drugih skupinah? Zanimivih rezultatov ne manjka, vam je kaj še posebej padlo v oči?
Jaz imam toliko problemov s svojo skupino in predvsem s svojo ekipo, da mi pogled ne seže niti do morja, pa je morje od hotela oddaljeno vsega petnajst metrov.
