Na kocki bo tokrat bistveno manj kot v tistem polfinalu, vseeno pa to ne bo revialna tekma, daleč od tega, navsezadnje je v igri še vedno tudi ali pa predvsem prvo mesto v skupini A.
Sloveniji ga prinaša "že" zmaga s tremi goli, a precej bolj kot to, na katerem mestu bo Slovenija končala in katerega nasprotnika ji bo to prineslo v osmini finala, je pred zadnjim dejanjem predtekmovanja primerno vprašanje, kakšen je dejanski domet zasedbe Borisa Denića. Ali se v trenutnem stanju lahko kosa z najboljšimi tam zunaj, kar Španija tudi dve leti pozneje še vedno nedvomno je.
Po dobrem tednu dni v Dohi, ko so fantje v dresu s slovenskim grbom delovali po sistemu toplo-hladno, smo tako daleč od odgovora, kot že dolgo ne. Morda je še pred nekaj tedni, tam nekje okoli božiča, kazalo drugače, a od takrat se je marsikaj spremenilo. Epidemija poškodb, pa neprepričljive predstave na Danskem ter recimo temu nenavadne predstave v Dohi, vključno z zadnjo, ko so izgubili, reci in piši, 25 žog ter v nasprotju z vsemi zakoni statistike vseeno zmagali.
Namesto da bi iz tekme v tekmo rasli, se zdaj v obračun s svetovnimi prvaki podajajo s kopico neodgovorjenih vprašanj in bržkone tudi kopico dvomov o lastnih sposobnostih. In čeprav ne gre pričakovati boja na življenje in smrt, pravzaprav ravno nasprotno, vprašanje je, koliko bo slovenski selektor sploh koristil načetega Uroša Zormana ter rekonvalescenta Klemna Cehteta, sploh če bo zmaga počasi izginjala za obzorjem, bo obračun z aktualnimi prvaki vendarle marsikaj razkril.
"Ne glede na to, kako smo hitri in spretni, so nas Brazilci vseeno ujeli v njihovo past, v njihovo obrambo. Zadnjih deset minut je bilo pravih, čeprav je res, da niso imeli moči, da bi zdržali v istem ritmu šestdeset minut. Nas igralce kot tudi slovensko javnost boli, da smo naredili 25 tehničnih napak. Vseeno smo zmagali in, kot je lepo rekel selektor, je to ena in edina tekma v življenju, na kateri smo zmagali na ta način. Ne vem, verjetno bo res držalo, da lahko premagamo vsakogar, a tudi z vsakim izgubimo, še vedno nismo stabilni. Mislim pa, da bo prav današnja tekma s Španci razkrila, česa se lahko nadejamo v osmini finala," meni najstarejši v slovenski vrsti Gorazd Škof.
S kolegom Primožem Proštom in Markom Bezjakom je bil med bolj zaslužnimi, da ni Slovenija pokleknila že pred Brazilijo. Slednja je z globoko obrambo povzročala nemalo preglavic, kar pa vseeno ne opraviči toliko izgubljenih žog, ali pač? "Seveda ne. Vsak igralec, ki vstopi v igro, potrebuje veliko časa, da se prilagodi igri, česar pa svetovno prvenstvo ne dopušča in ne odpušča. To ni prijateljska tekma, vse se igra na 100 obratih. Mi pa žal v tem trenutku nismo na 100 obratih, ob vseh poškodbah se vidi, da to ni to, forma celotne ekipe ni na takšni ravni, kot smo si želeli. Upali smo, da se bomo dvigovali iz tekme v tekmo, žal za zdaj ni tako. Videli bomo, kako se bomo kosali s špansko obrambo 6-0."
NA TERENU TO NI TO
V zadnjih tednih je bilo večkrat ponovljeno, da prvenstvo ni sprint, ampak maraton, ter da se bo mrtve štelo na koncu. A po drugi strani ne gre bežati od dejstva, da je Brazilija pobrala veliko več moči, kot je bilo predvideno, in da Slovenija trenutno ne kaže podobe, ki bi vzbujala zvrhano mero optimizma. Se lahko v eni tekmi obrne v pozitivno smer?
"Morda, ne vem. Preveč variiramo, po dobri predstavi proti Belorusiji, ko smo odigrali 40, 45 minut dobrega rokometa, smo znova padli. Nismo izgubili, a igra ni bila na primerni ravni. Ne vem, pomembno je, da še naprej držimo skupaj, v slačilnici smo si povedali vse, kar smo si imeli za povedati. Kaj moramo spremeniti, kaj moramo narediti, a ko pridemo na teren, to ni to. Trema, nervoza, težko rečem, v katerem grmu tiči zajec," ne najde natančnega odgovora niti vratar Nantesa, ki med Španijo Valera Rivere in Španci Manola Cadenasa ne vidi večje razlike. "Držijo se svojega koncepta, so mirni, preudarni. Mislim, da res ni velike razlike med Riverinimi in Cadenasovimi Španci, ne uporabljajo sicer več prav pogosto obrambe 5-1, po drugi strani pa večkrat izvajajo hiter center. Še naprej je obramba tista, iz katere izhajajo, polprotinapad pa močno orožje. V obrambi so dogovorjeni, kako in kaj, po šestdesetih minutah pa vse to pride do izraza in zato so prvi na lestvici."
Tudi Španci v Katar niso prispeli z vsemi najboljšimi, v nasprotju z Barcelono namreč ni zraven poškodovanega Arpada Šterbika, ki je bil poleg Joana Canellasa morda celo glavni junak tistega polfinalnega obračuna.
"Mislim, da imajo vseeno dober vratarski tandem. Vargas solidno brani v Barceloni, Sierra pa v Szegedu, morda brez Šterbika nimajo tistega stalnega prvega moža, imajo pa zato dva dobra vratarja, ki skupaj zaustavita svojo standardno kvoto žog," o svojih kolegih na nasprotni strani pravi Brežičan, ki kljub vsemu povedanemu ostaja optimist. "Vedno. Vesel sem, da smo v osmini finala, kar je bil, kar zadeva mene, prvi cilj. Zdaj pa si želim, da odigramo v nedeljo fantastično tekmo, da vsi skupaj pokažemo karakter. Vsak pa mora začeti in razčistiti pri sebi ter že pred odhodom na tekmo dvigovati formo za na igrišče. Najprej pa seveda, da vidimo tekmo s Španijo, ali lahko pariramo prvakom. Mislim, da bo to že delni pokazatelj za nedeljsko tekmo."
